Joan Baez: Božanski glas, aktivizem in Bob Dylan

Glasbenica, ki je prevrednotila vlogo in pomen umetnosti, bo nocoj nastopila v Cankarjevem domu.

Objavljeno
13. oktober 2014 12.30
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Po sedmih letih se v Ljubljano vrača Joan Baez. V glasbenem svetu velja za vzorčno kantavtorico in politično aktivistko, ki svojo prepoznavnost aktivno uporablja za zagovarjanje pravic prikrajšanih in opozarjanje na družbene nesprejemljivosti.

Družbenemu aktivizmu se je predala že v zgodnjih najstniških letih in je temu podredila tudi glasbeno kariero. Znana je predvsem kot izvrstna interpretka angažiranih pesmi drugih avtorjev, ki jih je podajala z izjemnim sopranom ob spremljavi kitare, čeprav je napisala kopico izjemnih pesmi, kot so Jesse, Diamonds and Rust, Dida in Sweet Sir Galahad.

Očetov prijatelj ji je podaril ukulele in naučila se je zaigrati nekaj akordov, teta in njen fant pa sta 13-letno Joan peljala na koncert aktivističnega folk glasbenika Peta Seegerja, ki jo je povsem prevzel. Navzela se je njegovega glasbeno-življenjskega nazora in mu vsa leta ostala zvesta.

Ko se je družina leta 1958 ustalila v univerzitetnem mestu Cambridge v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer je njen oče predaval, je nastopala po klubih. Takrat je v ZDA postajala vse bolj živahna folk glasbena scena, Baezova pa je dobila povabilo za prvi pravi koncert v klubu Club 47 v Cambridgeu. Nastopila je pred starši, sestro Mimi, svojim fantom in peščico prijateljev.

Naslednje leto je s prijatelji v kleti posnela album Folksingers 'Round Harvard Square s priredbami drugih avtorjev. Folk zvezdnik Bob Gibson jo je istega leta 1959 povabil na Newport Folk Festival, na katerem je bosonoga očarala z glasom in pojavo.

Na tem festivalu se je v resnici začela njena resna glasbena kariera, saj je podpisala pogodbo z manjšo založbo Vanguard Records in zavrnila Columbia Records, ker je bila prepričana, da bo pri manjši založbi imela več svobode. S prvencem Joan Baez (1960), ki je prinašal pisano zbirko bluesa, balad, romanc in otožnic ter v celoti odpeto pesem v španščini El Preso Numero Nueve, je le opozorila nase. Prava uspešnica je bila njena druga plošča Joan Baez, Vol. 2 (1961), ki je tako kot še nekaj naslednjih njenih albumov prinašala tradicionalno ljudsko glasbeno izročilo.

Prvo polovico šestdesetih let je bila Joan Baez zvezda vseh večjih festivalov, na katerih so se spominjali znova popularizirane folk glasbe. Na teh festivalih je predstavila občinstvu neznanega kantavtorja Boba Dylana. V tem obdobju sta bila, kakšne tri leta, zasebno in umetniško par. Čeprav je sprva Dylana bolj zanimala njena sestra Mimi, so ju mediji vedno znova razglašali za ljubimca.

Kompleksen country rock zvok

Ta prevzetost z Dylanom se je kazala tudi tako, da je pogosto izvajala njegove pesmi in posnela celoten album priredb Any Day Now (1968). To je bilo tudi obdobje, ko se je zasitila kantavtorstva, petja le ob spremljavi kitare, in obogatila posnetke s številnimi glasbeniki.

Tak je bil tudi naslednji album David's Album (1969), ki ga je posvetila takratnemu možu, protivojnemu aktivistu in zaporniku, ki ni hotel prijeti za ameriško orožje in ubijati Vietnamcev. Ker je bil ljubitelj countryja, je Baezova ta album odela v bolj kompleksen country rock zvok.

Joan Baez je bila ena prvih, ki je svojo vseameriško slavo izkoristila za vztrajno opozarjanje na družbene probleme in krivice. To počne še zdaj.

Strast do glasbe in spreminjanja sveta

Po več kot petdesetih letih glasbene kariere Joan Baez še vedno izžareva strast do glasbe in spreminjanja sveta. Po lastnih besedah je imela samo dve veliki uspešnici, The Night They Drove Old Dixie Down in Diamonds and Rust, a pomembnejše od glasbe je zanjo vedno bilo sporočilo, ki ga lahko prenaša z glasbo, to je sporočilo miru in družbene pravičnosti.

Joan Baez velja za vplivno glasbenico, saj je v prvih vrstah marširala z Martinom Luthrom Kingom, Václavu Havlu je bila močna opora v boju za pravičnejšo družbo, prepevala je na prvi turneji Amnesty International, vedno je pela o svobodi in državljanskih pravicah.

Med drugim je podpirala gibanje za svobodo govora, se borila za pravice delavcev na farmah skupaj s sindikalnim vodjem Cesarjem Chavezom, sodelovala pri odporu proti vietnamski vojni, štirideset let kasneje je podprla žensko country rock skupino Dixie Chicks za hrabrost pri protestiranju proti Bushevi iraški vojni, leta 1993 je nastopila v obleganem Sarajevu. Med nagradami in priznanji, ki jih je prejela, je tudi, poleg številnih nominacij, grammy za življenjsko delo.