Tiskane izdaje
V ljubljanskem Kinu Šiška se bo zvečer ob 20.30 začel dvojni koncert, na katerem bo nastopila atraktivna poljska skupina Warsaw Village Band. Slovenska protiutež pa bo zasedba Brina, ki bo premierno predstavila svoj tretji album Slečena koža. Prejšnji album Pasja legenda je eden redkih slovenskih albumov, ki se mu je uspelo zavihteti na vrh specializiranih evropskih lestvic glasb sveta. Uspešnico Poljanska balada pa je bilo mogoče po zaslugi pokojnega didžeja Charlieja Gilletta slišati severno in južno od ekvatorja. O tem in novem albumu smo se pogovarjali s pevko Brino Voglenik.
V kolikšni meri je nov album skupine Brina Slečena koža nadaljevanje prejšnjega albuma Pasja legenda?
Glasbeno smo nadaljevali tam, kjer smo na albumu Pasja legenda končali. Nekateri nastavki s prejšnjega albuma se razvijajo in nadgrajujejo na novem albumu Slečena koža. Po drugi strani pa je preteklo kar nekaj časa in nekaj dogodkov ob nastajanju novih pesmi, tako, da je pristop na novem albumu nekoliko bolj poglobljen.
Kaj dobimo, ko slečemo kožo?
Meni slečena koža pomeni neke vrste svobodo ... Jaz sem to svojo kožo odpela ...
Prejšnji album je imel mednarodno odmevnost. Slučajno ali namerno?
Oboje. (Smeh.) Mislim, da se moraš za kaj takega precej potruditi. Moraš si ustvarjati priložnosti za uspeh in se potem to razvije v kaj ali pa ne. Mogoče pa pride do neke verižne reakcije in potem po ovinku pride odgovor in povabilo za nastop na kakšnih večjih festivalih. Najprej moraš biti opazen in pokazati svetu, da si tu, potem pa se lahko tudi zgodi, kaj srečnega.
Sledili so nastopi v tujini. Kateri je bil najbolj poseben?
Bilo jih je nekaj. Vsaka država ima poseben način odzivanja občinstva zaradi različnih značajev, saj glasbo na različnih koncih sveta dojemajo različno. V Mehiki ali Španiji je ta odprtost do te mere, da je bilo res užitek igrati, ker je bila odzivnost občinstva tako močna.
Po drugi strani pa je neko na prvi pogled hladno občinstvo, ki pa glasbo dojema nekoliko bolj umirjeno. Morda je bil od teh bolj zadržanih nastopov, ki pa je bil vseeno zelo intenziven, koncert v Torontu, ker je bila tudi organizacija brezhibna, občinstvo fantastično, vendar ne na prvo žogo, medtem ko je bila v Mehiki pa takoj zabava od prvih not ...
Občinstvo nima nobenih zadržkov ker pojete v slovenščini?
To ni problem, glasba in zgodbe in način kako jih podaš, to pritegne pozornost občinstva.
Ali kaj pesmi razlagate in napovedujete v angleščini?
Bolj redko, naj kar pesem pove svojo zgodbo. Potem lahko to kaj hitro vodi h koketiranju z občinstvom, ali naj jih zabavam, po drugi strani pa lahko to postane učna ura. Občasno je treba kaj povedati, vendar pa koncert s svojo razporeditvijo pesmi ... rada vidim, da nemoteno teče.
Nov album Slečena koža je produciral Chris Eckman, ki je že postal sestavni in pomeben del slovenske glasbene scene. Kako se je on vživel v Brinin svet?
Fantastično. Sodelovaje je bilo v užitek in zelo ustvarjalno. Zame pooseblja vse, kar mora biti producent. V bistvu ne znam povedati točno kaj. Vloga producenta je tako celostna, hkrati ima umetnostni pečat in ravno to je prava umetnost, da pusti skupini, da da lasten pečat svoji glasbi. Po drugi strani pa naj jo vodi, skupina pa naj hkrati ostane samosvoja. Pomebno je, da se skupina pri snemanju zaradi tega počuti varno. Njegova vloga je, da postavlja vprašanja, ti pa sam najdeš svoje odgovore.
Večina besedil je ljudskih iz katerih potem črpate inspiracijo. Koliko zanimivih zgodb in občutkov imajo naše ljudske pesmi?
Ljudskih pesmi je veliko in so zelo različne ... Mislim, da so zanimive ravno zato, ker imajo svojo zgodovino, patino. Včasih z leti dobi kakšna taka zgodba dodatno vrednost. To da so obstale toliko časa pomeni, da imajo neko težo. Gotovo se neke brezveznosti ne bi ohranile. Nekatere teh zgodb so prav pretresljive.
Na podoben način dela tudi Svetlana Makarovič: Obdelala je tudi tematiko Kate Katalene, kot se ste jo vi. To temo ljubezni s tujcem.
Mislim, da je ona avtorsko naredila svojo zgodbo po ljudski predlogi Kate Katalene. Ta ljudski motiv je opozorilo ,naj domače hčere ne možijo predaleč in z neznanci. Ker nikoli ne veš ...
Je mogoče homofibična?
Ja, res je bila v tistem času ženska last in ko se je poročila je bila last moža ...
Pri besedilih je sodeloval tudi vaša mama Eka Vogelnik, skladba Gornji trg pa je prepesnitev pesmi Sergia Endriga?
Eke za to ploščo nisem posebej angažirala. Vzela sem njeno pesem Gledališka, ki jo je napisala pred leti. Pesem Gornji trg pa je nastala, ko sem bila povabljena, naj sodelujem na koncertu posvečenem Serigu Endrigu skupaj z italijansko pevko Tosco in hrvaškim glasbenikom Arsenom Dedićem. Pripravila sem tri pesmi, ena od njih je tudi Gornji trg, in sem prosila Eko, da mi jo je prevedla.
Ste ena od skupin, ki ljudsko glasbo uporablja, kot izhodišče za avtorski pristop pri interpretaciji. Takih skupin je vse več. A se mogoče drenjate?
Če je drenj, ga jaz ne občutim. Čeprav mogoče ni občutka, da je toliko prostora, pa ga v resnici je čedalje več, čedalje več je tudi možnosti za več boljših idej.
