Tiskane izdaje
Ob štirideseti obletnici izida prvenca Pljuni istini u oči sta Photon – center za sodobno fotografijo in Kino Šiška pripravila razstavo Prepovedano plakatiranje: zgodba o Buldožerju. Sodelujejo fotografi in sopotniki skupine Igor Antič, Janez Bogataj, Vojko Flegar, Jure Jančič, Zvone Kukec, Tomaž Lunder, Miro Mele, A. Milačić, Marjan Paternoster, Tone Stojko in drugi.
Skupina Buldožer je nastala spomladi leta 1975 kot nasledek zasedbe Sedem svetlobnih let. V njej so bili Marko Brecelj (vokal, besedila in izgredi), Boris Bele (kitara, vokal, izgredi) in Borut Činč (klaviature, izgredi). Prvenec Pljuni istini u oči (srbohrvaščina je bila izbrana za večji doseg), s katerim so v precejšnji meri pljunili naši takratni uradni resnici v oči, so izdali konec leta 1975 pri beograjski založbi PGP BG, ker jih v Sloveniji nobena založba ni sprejela.
Glasbeno gledano je bil album psihedelična mešanica Franka Zappe in Montyja Pythona, bluesa in Alana Forda z izvirno glasbeno izraznostjo članov. Že tako so bili takrat albumi domačih glasbenikov redkost, nato pa je izšel album, ki je imel namesto ovitka strip, v eni pesmi pa je celo posneto bruhanje. To sicer ni neposredno povzročilo razpada Jugoslavije, gotovo pa je premaknilo meje umetniške svobode radikalno v vse smeri.
Prepovedi in negodovanja, ki so sledili izidu prvenca, so povzročili strah pri založbi PGP BG, ki ni hotela izdati drugega albuma te skupine Zabranjeno plakatirati, zato so ga izdali pri ljubljanski založbi Helidon leta 1977 in postali njihova hišna skupina.
Vsejugoslovanska atrakcija
S tretjim albumom, ki je glasba za film Živi bili pa vidjeli mladih režiserjev Bruna Gamulina in Milivoja Puhlovskega o usodi mladega idealista, so leta 1979 doživeli tudi uradno priznanje. Medtem ko je film prejel nagrado za najboljši prvenec na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju, je skupina Buldožer prejela zlato areno za filmsko glasbo.
Takrat je že nastajala glasba za album Izlog jeftinih slatkiša, pri katerem je Brecelj še sodeloval, a se je pred snemanjem s skupino razšel. Naslednje leto je album odmeval po vsej Jugoslaviji. Na njem (bil je načrtna stilska glasbena mešanica) sta bili dve veliki uspešnici, discoidna Žene i muškarci in punkoidna Slovinjak punk, ki sta izšli tudi na singlu.
Nato so se člani Buldožerja odločili za zanimivo regresijo in na mini albumu Rok end roul leta 1981 naredili posvetilo zgodnjim rock'n'roll skladbam, ki so jih prevedli v srbohrvaščino. Postali so vsejugoslovanska koncertna atrakcija in del tega vzdušja je posnet na dvojnem albumu iz leta 1982 Ako ste slobodni večeras. Naslednje leto je zasedba izdala album Nevino srce in bila na vrhuncu popularnosti, ko je za nekaj let poniknila.
Ko se je leta 1990 spet zbrala v eno od zadnjih postav in začela snemati nove pesmi, so septembra 1993 posnetki za nov album zgoreli v požaru, ki je uničil ljubljanski studio Tivoli. Zato so jih na novo posneli v domačem studiu Činč in septembra 1995 je izšel njihov zadnji album Noč.
Interpretacije, ki presenečajo
Fotografsko razstavo v Kinu Šiška je pospremila publikacija Prepovedano plakatiranje, ki poleg fotografij vsebuje zanimive zapise o tem fenomenu. Da so se člani skupine Buldožer vedno radi šalili in zabavali in da niso nikoli imeli velikih načrtov in strategije umetniškega delovanja, sta nam potrdila ustanovna in stalna člana zasedbe.
Boris Bele je povedal, da se počuti vznemirjenega ob tem povečanem zanimanju, »jutri pa bo spet vse normalno. Ko danes poslušam vse te globoke misli in analize našega dela, se počutim res nenavadno. Mi nismo imeli v mislih nič takega, hoteli smo se le dobro zabavati, zezati, in delati tako, kot je ustrezalo nam, ne tako, kot naj bi bilo prav po tedanjih merilih.«
Njegov kolega Borut Činč je dodal, da je zanimivo poslušati interpretacije njihovega dela, »za mnoge stvari vem, kako je bilo. Mi smo preprosto delali, kar smo takrat čutili, in se pri tem imeli fajn. Ideje so ves čas spontano kapljale. Je pa res zanimivo po vseh teh desetletjih poslušati interpretacije, kaj si imel v glavi, ko si to naredil.«
Skupine Buldožer, ki je opazno zaznamovala zadnja desetletja Jugoslavije, si nihče ne bi mogel izmisliti in je lahko nastala le tam, kjer je, tako, kot je, in z ljudmi, s katerimi je.
