Tiskane izdaje
Mojster kolaža je termin, ki režiserju Heinerju Goebbelsu ni posebej pogodu, vendar je bolj ali manj točen. Predstava When the Mountain Changed Its Clothing s Karmino Šilec in zborom Carmina Slovenica na letošnjem Ruhrtriennalu je nova potrditev tega mojstrskega kolažiranja, vendar ni zgolj seštevek sestavnih delov, temveč pridobi novo entiteto in presežno vrednost.
Kolažiranje in montaža pri Goebbelsu segata vsaj v leto 1991, ko je na oder postavil predstavo Rimski psi (Römische Hunde), toda pri projektu When the Mountain Changed Its Clothing načelo poliglosije ostaja bolj kompaktno, pravzaprav temelji skoraj izključno na repertoarju zbora Carmina Slovenica, zato je vrzeli in ostrih kontrastov malo oziroma so omejeni na besedilne odlomke. Te je Goebbels izbral povsem arbitrarno, pač v skladu s svojim motom, da se mora umetnost vzdržati vsake jasno razberljive ali enoznačne sporočilnosti oziroma da se povsem ogradi od »smisla in pomena«.
Besedila so dovolj raznorodna (od Jean-Jacquesa Rousseauja in Alaina Robbe-Grilleta do Gertrude Stein in Adalberta Stifterja), da so številne skupne premise (odraščanje, senzualnost, starost, smrt) sicer eksponirane, vendar z ločevanjem neposrednih semantičnih povezav, forsiranjem formalnih aranžmajev po sintaktičnih principih in avtonomizacijo besedila zbledijo njihova stilistična in logična koherenca ter teleologija pomena.
Podobno se zgodi z glasbo, pri kateri bi prav tako lahko potegnili vzporednico s konceptom objet trouvé, tokrat s stališča režiserja celo v dobesednem pomenu, saj je izbira skladb predvsem delo Karmine Šilec, soavtorice projekta. Izbor briše vse žanrske, stilske, historične in jezikovne omejitve in ponovno dokazuje izjemno univerzalnost zbora, ki obvladuje tako različne predloge, kot so rezijanski napevi, srednjeveška polifonija ali skladbe Sarah Hopkins.
Odsotnost pomena je seveda zgolj teoretično izhodišče, v praksi takšna struktura nujno dobi določene pomenske konotacije. Vzpostavijo se že s protagonistkami, adolescentnost predstavlja drugačen tip sugestivnosti – pa naj so scenska kompozicija, vizualna dramaturgija, vokalna interpretacija in gibi še tako perfekcionistično izvedeni – in povsem drugačno izkušnjo, kot bi jo lahko produciral odrasli ansambel.
Dekleta na srečo ne premorejo suhega profesionalizma, ki bi se manifestiral v distanci, indiferenci in potujenosti, naj so uprizoritveni elementi zastavljeni še tako mehansko precizno, vedno ostaja nadvse dragocena specifična senzibilnost, ki v nizu prizorov brez prave vzročnosti in hierarhije vedno znova artikulira tudi primarna čustva in nekakšen alogični smisel.
Spomenik industriji in katedrala umetnosti, tak naziv nosi prizorišče predstave, Jahrhunderthalle v Bochumu, eden najbolj ambicioznih projektov transformacije industrijskih objektov v »tovarno umetnosti«. Gigantska hala predstavlja impozantno scenografijo sama po sebi, obenem pa nudi atmosfero eksperimentalnega umetniškega laboratorija, kar Ruhrtriennale v svojem bistvu in poslanstvu tudi je.
Tako kot delo Karmine Šilec in kolektiva Carmina Slovenica, ki z nastopom na Ruhrtriennalu ponovno dokazujejo, da so v vrhu ne samo na področju zborovskega glasbe, temveč tudi vokalnega gledališča ali gledališča glasov kot takega, ki mu ne določajo samo smernic, temveč ga vedno znova na novo utemeljujejo.
