Cohenovo slovo bi bilo težko veličastnejše

Razprave o tem, ali so Dylanu upravičeno podelili Nobelovo nagrado tudi še po treh tednih niso potihnile. Marsikdo meni, da bi bil Leonard Cohen primernejši »glasbeni« nobelovec, saj je zelo malo tekstopiscev s tako močnimi verzi o ljubezni, politiki, religiji, smislu življenja in zdaj, ko je izdal novi album, še posebej o smrti.


Če bi Nobelovo nagrado za književnost dobil Leonard Cohen, bi bilo zelo verjetno manj negodovanja v javnosti. Nenazadnje je svojo literarno pot začel z romanoma Najljubša igra in Lepi zgubljenci in jo nadaljeval s pesmimi. In če bi morali izbrati najbolj veščega tekstopisca v popularni glasbi, in to vseh njenih žanrov in oblik, bi najbrž večina izbrala Leonarda Cohena kljub zelo dostojnima pandanoma, kot sta Bob Dylan in Nick Cave.

Predvsem pesnik

Cohen je predvsem pesnik in šele potem glasbenik, mojster besed in šele potem izjemni skladatelj ali pevec. Cohenova poezija je rasla na najbolj prestižni quebeški univerzi McGill pri študiju angleškega jezika. Tam je spoznal svoje prve mentorje, med katerimi sta bila tudi najpomembnejša pesnika Louis Dudek in Irving Layton. Še posebej slednji je vplival na Leonardovo pisanje. Leto po diplomi je Cohen objavil prvo zbirko poezije Let Us Compare Mythologies, naslednje tri zbirke so bile deležne zelo dobrih kritik.

Dylan o Cohenu

Leonard Cohen je pred dnevi, pri svojih 82 letih, izdal 14 studijski album z naslovom You Want it Darker, ki sodi v sam vrh njegove diskografije. V zvezi Cohenom ni presenetljivo to, da še vedno snema albume, ampak da so ti še bogatejši in globlji. V tej oceni so si enotni vsi poznavalci njegovega opusa. Po mnenju večine kritikov je zadnji album klasični Cohen, obseden s smrtnostjo, bogom, a obenem zabaven. O albumu se je oglasil celo v javnosti redkobeseden Dylan in pojasnil, zakaj je Cohen sijajen: »Ko ljudje govorijo o Leonardu, ne omenjajo njegovih melodij, vendar so te zame skupaj z besedili genialno delo. Kolikor vem, mu na sodobni sceni ni nihče enak.«

Ko je New Yorker nekaj dni pred izidom albuma 21. oktobra objavil Cohenovo izjavo, da je »pripravljen umreti«, so vsi mediji histerično pisali, kako je z eno nogo že v grobu. Njegovi izjavi so dajali tolikšen pomen, da se je na promociji albuma v Los Angelesu čutil dolžnega povedati: »Pred nedavnim sem rekel, da sem pripravljen umreti in mislim, da sem pretiraval. Tu in tam je treba malo dramatizirati. Nameravam živeti večno.«

Večno poslavljanje

Ni prvič, da kritiki Cohenov zadnji album razglašajo za poslovilni. Tako so govorili za Dear Heather leta 2004, Old Ideas 2012 in Popular Problems 2014. Že na slednjih dveh albumih povezuje lastno smrtnost in apokaliptičnost današnjega sveta. Pa tudi sam se je bolj ali manj izrecno večkrat poslavljal, prvič po turneji leta 1972 in potem še nekajkrat. Ko je pri njegovih sedemdesetih letih že resno kazalo, da ga ne bomo več videli na odrih in da bo morda le še kaj posnel v studiu, je leta 2004 prišlo na dan, da je njegova tajnica in menedžerka, ki je imela vsa pooblastila tudi na njegovih bančnih računih, zapravila vse njegove prihranke. Tako se je pri svojih 74 letih odpravil na turnejo, ki je bila absolutni uspeh, osebni, profesionalni in komercialni. Turneja se je končala šele pet let pozneje po 372 koncertih, vključno z Ljubljano leta 2010 in 2013. To je bil njegov prvi koncert po petnajstih letih in prav povsod, kjer je nastopil, je bilo občinstvo globoko očarano in začarano. Ta njegov uspeh pri osemdesetih je nedoumljiv fenomen. Cohen se je pokazal neverjetno žilav, saj je s skoraj osmimi desetletji na plečih zmogel nizati koncert za koncertom, vsak od njih pa je trajal tri ure. Njegovi koncerti ter plošče so želi odlične kritike in medtem ko je bila njegova popularnost v večini držav že prej nesporna, se je v ZDA takrat prvič zavihtel na vrh top lestvic. Albuma Old Ideas in Popular Problems sta bila bestselerja in visoko na lestvicah je You Want It Darker, ki je hkrati tudi naslovna pesem tega 14. studijskega albuma.

Produktivnost v zadnjih letih

Leonard Cohen izdaja albume s hitrostjo, kot da bi se mu mudilo – tri v zadnjih štirih letih in pol. Toda pesmi, ki so na njih, so začele nastajati že pred več leti. Za nekatere je potreboval tudi več kot pet let, da jih je imela za končane, nekatere pa kljub pretečenemu času in posnetkih ocenjuje kot nedokončane, je dejal v nedavnem intervjuju v New Yorkerju, kjer je stekla beseda tudi o Dylanu. Nekoč, ko sta se vozila po Kaliforniji, je Leonard rekel Bobu: »Ok, ti si številka ena, toda priznaj, da sem jaz številka dve.« Dylan mu je odgovoril: »Ne, ti si številka ena, jaz sem pa ničla.« Cohen pravi, da tudi po tridesetih letih, kolikor je minilo od tega pogovora, misli, da je Dylan s tem hotel reči, da je Cohenovo delo »precej dobro«, Dylanovo pa »zunaj meril«.

Snemanje zadnjega albuma je potekalo eno leto in če ne bi bila produkcija v rokah Cohenovega sina Adama, je vprašanje, ali bi se sploh končalo. Dejstvo, da je to že peti studijski album v 21. stoletju, ne pove nič o njegovem tempu ustvarjanja. Kajti od leta 1967 do 2000 je Cohen objavil vsega devet albumov, medtem ko je sedem let mlajši Dylan v pet let daljši diskografski karieri posnel 37 studijskih albumov, nekatere pesmi pa je napisal v vsega četrt ure.

Obračun z življenjem

Adam Cohen se je stvari lotil precej po svoje, zato je zvok drugačen kot na Cohenovih prejšnjih albumih, predvsem ker so sintesajzerje izrinila godala. Manjši je tudi delež ženskih vokalov sester Webb. Cohen je kljub temu na tem albumu še kako prepoznaven, obenem pa nov in drugačen, mogoče bi bilo reči svež, če ne bi bil tako mračen in žalosten.

Album z devetimi pesmimi in še posebej naslovna pesem You Want It Darker res zveni kot Cohenov obračun z življenjem in svetom, ki ga bo treba kmalu zapustiti. Medtem ko nas v pesem z žalostnim petjem uvaja moški pevski zbor in nekaj podobnega cerkvenemu zboru, Cohen z globokim glasom začne tožbo: »Če si ti trgovec, sem jaz izpadel iz igre/Če si ti zdravilec, to pomeni, da sem zlomljen in šibak/Če je tvoja slava, je moja sramota /Želiš temneje/ Ugasnili bomo plamen.« Pesem se konča s hebrejskim refrenom »Hineni, hineni. Tu sem, pripravljen sem, gospod.«

Urejen tip

Starejši človek o zadnjih stvareh razmišlja drugače kot mlajši. Sam v intervjuju New Yorkerju o tem pravi: »Razlika, in to velika, je v oddaljenosti od smrti. Sem urejen tip. Rad končam stvari, če je le mogoče. Če ne, je tudi OK. No, rad bi končal tisto, kar sem začel.«

Smrt Marianne Ihlen julija letos, Cohenove nekdanje ljubezni in muze, zaradi katere je nastala pesem So Long, Marianne in besede, ki jih je Cohen napisal v poslovilnem pismu, da ji bo kmalu sledil, se vklapljajo v predstavo, da Cohen odhaja. Lepo Norvežanko, katere črnobela fotografija za črnim pisalnim strojem je na zadnji strani njegovega drugega albuma, je Cohen spoznal na grškem otoku Hidra. Tu je leta 1960 za 1500 dolarjev, ki mu jih je zapustila babica, kupil hišo, kamor je prihajal nekaj naslednjih desetletij, danes pa v njej počitnikujejo njegova hči in sin ter vnuki.

Glede na ustvarjalno energijo, ki jo je Leonard Cohen dokazal z zadnjim albumom, je težko reči, da se poslavlja s tega sveta, čeprav človek nikoli ne ve, kdaj bo napočil trenutek, ko bo odteklo življenje.

Cohenov zadnji album in tudi predzadnji, Dylanova Nobelova nagrada in njegova zadnja albuma Shadows In The Night (2015) in Fallen Angles (2016) ponujajo novo priložnost za primerjavo dela enega in drugega. Kritiki, tudi tisti, ki priznavajo Dylanu več kot izjemne kvalitete, so v tej primerjavi neusmiljeni. Medtem ko se je Dylan ukvarjal s predelavami pesmi Franka Sinatre, je Cohen ustvaril nekaj velikega. Stari bard je pokazal, da je še vedno v vrhunski formi in če je to njegov labodji spev, bi težko bil veličastnejši.