Darijan Božič: Vedno sem najraje komponiral, drugo so bile službe

Skladatelj Darijan Božič ima rad džez simfoniko, še posebej ljubo mu je bilo ustvarjanje opernih del. Zanj je značilna izrazita dvotirnost: ustvarjanje bolj ali manj čiste instrumentalne glasbe in ustvarjanje, ki razen občasne uporabe sintetičnega zvoka in vizuelnega dogajanja vključuje tudi govorno ali peto besedo.

Tomaž Habe, predsednik Komisije za nagrade in priznanja Društva slovenskih skladateljev, je v utemeljitvi Kozinove nagrade med drugim zapisal, da je bil Božič med prvimi, ki je v svojih zgodnejših delih povezoval elemente jazza z evropsko glasbeno tradicijo. »Njegovo ustvarjanje je izraženo v različnih glasbenih zvrsteh od mladinskih zborovskih kantat s simfoničnim orkestrom do zborov. Še močnejši je v svojih vokalno instrumentalnih delih z recitatorjem, solisti in orkestrom ter v operah.«

Imate bogato ustvarjalno življenje – začeli ste kot violist v orkestru, bili dirigent, direktor ljubljanske operne hiše, komponist ... Kaj vam je najljubše na vaši življenjski poti?

Pisanje glasbe. Vse ostalo so bile boljše ali slabše službe.

Kako ste se počutili v orkestru?

Nisem užival, ker sem imel nenehno občutek, da me odrivajo. Kot violist nisi mogel napredovati, če nisi vadil. Ker sem poleg službe delal še precej drugega, pa mi je časa za vadbo zmanjkalo, zato nisem imel možnosti razvoja.

Kaj pa dirigiranje?

Tudi pri tem moraš stoodstotno uživati. No, kot sem rekel, najbolj me je zanimalo komponiranje.

Kako se spominjate direktorovanja v operni hiši?

Status ljubljanske opere je nekje med dunajsko in provincionalno. Politično-kulturna oblast je imel ves čas bolne ambicije, da bi iz njen naredila veliko nacionalno opero, zato so ves čas postavljali neke cilje, ki niso bili realni, poleg tega niso prav dobro vedeli, kaj sploh želijo. Poglejte, opera potrebuje za svoj repertoar dve sopranistki, dva tenorja itn. Pojavilo pa se je, denimo, pet sopranistk, tenorja pa ni bilo. Potem so jemali določene glasove zunaj hiše. No, vse je bilo precej po domače, kot se reče.

Ali še hodite v opero? Ste videli najnovejši operatorij Milka Lazarja?

Ne. Opera ima določene zakonitosti. Lahko se uprizarja nekaj drugega, vendar mora imeti drugo ime, ne opera. Opera je opera, drama pa drama. Zdaj gre za neke poskuse ... Prestar sem za to.

In vendar ste bili tedaj, ko ste začenjali, precej sodoben, celo avantgarden skladatelj.

Če danes poslušam svoje stare posnetke, ugotavljam, da je to zelo ponižna glasba, ni več avantgardna. Morda je za tiste čase bila in sprejeli so jo z odobravanjem. Oper nisem pisal po ustaljeni šabloni, vendar za to potrebuješ publiko. Predvsem pa financerja! Direktor operne hiše si lahko marsikaj izmišljuje, ampak če ni denarja, je vse zaman. Poleg tega, če financer ne razume in ne ve, kaj hoče, spet nastopijo težave.

Vaša opera Lizistrata je naletela na zelo različne odzive – premiero leta 1980 v Mariboru so hvalili, predstava leta 1997 v ljubljanski operni hiši pa je naletela na zelo slabe kritike. Zakaj?

Pravzaprav ne vem. Morda je šlo za razlike v dojemanju publike. Seveda pa je pomembno, kdo ocenjuje delo, ali nekdo, ki opero sprejema kot povsem tradicionalno glasbeno delo ali nekdo, ki je dovzeten tudi za določene odstope. Mariborski ocenjevalec je bil očitno bolj odprt.

Vaš opus kaže, da ste še posebej ljubili opero.

Ja, seveda, saj sem začel v opernem orkestru. Tam sem delal precej let in mi je nekako zlezla pod kožo. Vznemirjalo me je gledališče kot tako. Vzdušje in delovna klima v stari operni hiši je bilo zelo stimulativno, česar danes ni več. Kot orkestraš sem imel dolgo časa opazovati, kako nastajajo predstave in bilo je zanimivo. Veliko so si dovolili.

Sicer pa se v vaših delih prepleta veliko različnih glasbenih prijemov, žanrov, od džeza do besede in elektronike.

Z džezom sem začel že v srednji glasbeni šoli, ki sem jo začel obiskovati s 16 leti, kar je bilo razmeroma zgodaj, saj so bili moji sošolci stari okoli 20 let. Džez je bil v tistih časih (uradno) prepovedana glasba, čeprav so jo igrali povsod, kjer so prirejali glasbena srečanja. Na Akademiji za glasbo sva bila sošolca z Atijem Sossom, on je študiral klarinet, jaz teoretske predmete, ampak smo imeli nekaj skupnih predmetov. Spominjam se, kako mi je takrat resignirano in poln skepticizma razlagal, kaj naj mladi naredijo z džezom, ki ga zrela starejša generacija ne bo sprejela. Spodbujal sem ga in mu vlival pogum.

Kdaj so začele nastajati vaše prve skladbe?

V enem od svojih prvih intervjujev, ki sem ga imel z Janezom Zadnikarjem, sem odgovoril, da sem prvo skladbo napisal okrog 14. leta. Napisal pa sem jo tako, kot smo mislili (in mnogi še tako mislijo), da se to dela. Svoje preludiranje na klavirju sem zapisal. Sicer sem resneje začel tam nekje v zgodnjih 50. letih, skladbe sem kombiniral z džez simfoniko. Najprej sem napisal balet, kar se mi je zdelo precej preprosto, poleg tega so mi bile te vsebine precej blizu, ker sem delal v gledališču. Nato je nastala opera Ljubezen na Montmartru Rolanda Dorgelesa ...

Kaj pa elektronska glasba, kje ste to »našli«?

Danes se lepo sliši »skladatelj gor, skladatelj dol«, ampak včasih je bilo tako, da si bil vesel, če si imel priložnost realizirati pet minut svoje glasbe. Tako si sprejel vse, kar se je dalo, izkoristiti je bilo treba vsako priložnost, ponudbo za delo. Poznal sem tonskega tehnika Dušana Mauserja, ki si je ob tem, da je snemal drame, vedno vzel čas, da sva eksperimentirala s posnetki. Včasih tudi do šeste ure zjutraj.

So bila vaša dela pogosto izvajana? Ali predstavlja sodobna slovenska glasbena produkcija pomemben del koncertnih programov?

Ne, saj se slovenska glasba sploh ne izvaja oz. redko. Nastaja v majhni sredini, zato je odzivnost publike slaba. Če pride v dvorano na koncert 200 poslušalcev, je že veliko. Država bi morala določene vsote denarja nameniti za izvedbo domače glasbe ne glede na to, ali bo finančno učinkovita ali ne.

Kozinove nagrade ste se najbrž razveselili. Kaj vam pomeni?

Ko sem pred štirinajstimi dnevi izvedel, da bom dobil nagrado, sem bil precej presenečen, ker sem mislil, da so me že »odpisali«. Vesel sem je, tudi zato, ker imam Kozino v lepem spominu. V času mojega študija je bil predstojnik oddelka na Akademiji za glasbo. Deloval je tako boemsko, naivno, a ko smo imeli študenti spor s profesorjem Škerjancem, se je resno in odločno zavzel za nas in rešil situacijo. Res me je prijetno presenetil. Bil je zelo človeški.