Tiskane izdaje
Mariss Jansons (71) je pred meseci presenetil svetovno glasbeno javnost z odločitvijo, da po desetih letih vodenja Kraljevega orkestra Concertgebouw odhaja iz Amsterdama. Razlog: zdravstveno stanje. Posledica: veliko vprašanje, kdo bo njegov naslednik.
Ta veliki glasbenik, ki izvira iz glasbene družine v nekdanji Sovjetski zvezi, zdaj Latviji − oče je bil dirigent, mati operna pevka −, se bo od orkestra poslovil prihodnje leto, ko se mu izteče pogodba. Še vedno ostaja šef dirigent Simfoničnega orkestra Bavarskega radia.
Američani so ga lani pričakali s časopisnimi naslovi »Najboljši dirigent na svetu bo v Kennedyjev center pripeljal najboljši orkester na svetu«. Tudi britanski kolega Simon Rattle ga je razglasil za največjega še živečega dirigenta. Nič čudnega, na zdaj že znameniti lestvici najboljših britanske revije Gramophone ima v deseterici kar dve »svoji« zasedbi.
Po telefonu Jansons odgovarja prijazno, počasi, premisli, preden izreče besedo v angleščini. Na trenutke se mu v stavek vrine nemški izraz, popravi se, v ozadju pogovor prekinja cerkveno zvonjenje. Sem na počitnicah v Švici, pravi, ne prav daleč od Slovenije.
Vnaprej se opravičuje, da se ne spomni vseh gostovanj, ki jih je imel pri nas s slovitimi orkestri. Kot mladi dirigent je v sedemdesetih vodil Simfonike RTV, nazadnje je bil pri nas leta 2002 s Filharmoničnim orkestrom iz Osla, leta 1998 z Dunajskimi filharmoniki ... »Ampak spomnim se mesta, prijaznih ljudi ...«
Lepo glasbeno prijateljstvo
Zakaj se je odločil, da kot šef dirigent zapusti enega najboljših orkestrov na svetu? Težka odločitev je bila, pravi, in najprej jo je sporočil članom orkestra. »Bilo je lepo in dolgo prijateljstvo z odličnimi glasbeniki.« Odločil je tempo dela, razdalje med mesti, kjer stanuje.
Konec koncev je dvanajst tednov na leto preživel v nizozemski prestolnici. »To je orkester, ki je v zadnjih letih dobil ogromno mladih glasbenikov. Odlično so integrirani v zasedbo, ponosni so, želijo si koncertirati.«
In kakšen je bil njihov odziv? Veste, pravi Jansons, Nizozemci ne razkrivajo svojih čustev, držijo jih v sebi. »Bil je že skorajda konec sezone, čez teden začenjamo znova in takrat bo več časa za pogovor.« O svojem nasledniku ne ve ničesar, pri tem nima besede, kot ponavadi bo za novega šefa dirigenta poskrbel svet koncertne hiše Concertgebouw.
Toda Jansons o orkestru še vedno govori z veliko nežnostjo. Zakaj je torej tako izjemen? »Poseben zvok, občutljiv pristop k igranju različnih slogov glasbe, od baroka do sodobnih del, prilagodljivi glasbeniki, odprti za nove ideje, ne forsirajo ničesar ...«
Znana je njegova izjava, da se ljudje motijo, ko mislijo, da dobri orkestri ne potrebujejo veliko vaje. Ravno nasprotno je, poudari. Samo veliki lahko izpolnjujejo zahtevne želje dirigentov in dosežejo visoke cilje. A za to je seveda potrebna vaja.
Jansons je odraščal v glasbeni družini v Rigi leta 1943. V njihovem stanovanju so se ves čas zbirali umetniki − pisatelji, slikarji, glasbeniki. In ogromno popoldnevov, večerov je preživel v operni hiši, v duhu glasbe, scene, kostumov, starša pač nista imela varuške. Opazoval je svojega očeta in se s paličicami igral dirigenta, si izdelal inštrumente, videl vse predstave.
Ko je oče dobil asistenco pri dirigentu Jevgeniju Mravinskem, ki je v Leningradu (današnjem Sankt Peterburgu) skoraj pol stoletja vodil tamkajšnje filharmonike, se je družina preselila in Jansons je študiral na leningrajskem konservatoriju klavir in dirigiranje, pri očetu pa je še vedno nadaljeval študij violine. Prvo potovanje je bilo v Weimar v Vzhodni Nemčiji leta 1959. Spomni se, da je bil nervozen, kam sploh gre.
Leta 1969 je dobil politično dovoljenje, da študira pri Hansu Swarowskem na Dunaju in Herbertu von Karajanu v Salzburgu, ni pa mogel sprejeti Karajanove ponudbe za delo v Berlinu. Leta 1973 je prevzel očetovo službo, imenovan je bil za asistenta dirigenta Filharmoničnega orkestra Leningrad, od leta 1979 do 2000 pa je bil glavni dirigent Filharmoničnega orkestra v Oslu (»Moj otrok«, mu še danes reče.). Šele v devetdesetih je začel redno sodelovati s tujimi orkestri, pomembnejši prodor je bilo povabilo v Pittsburgh leta 1997.
Iskanje nedosegljive popolnosti
Njegovi sodelavci pravijo, da ima poseben pristop k delu. Občutek za podrobnosti, strast, muzikalnost, poglobljeno znanje. In da za vsako slabost krivi sebe. Po koncertu posluša posnetek in je slabe volje. Toda kaj natanko posluša? Vse, pravi, nikoli nisem zadovoljen. Najpomembnejša pa je ekspresija. »Dirigent mora ustvariti magično atmosfero, ki poslušalca hipnotizira.« Išče nedosegljivo popolnost, komentirajo njegovi glasbeni sopotniki.
Če so ga kdaj zadele kritike, je bilo to na račun njegovega repertoarja, češ da ni preveč širok. Znan je po izvedbi poznoromantičnih del in glasbe 20. stoletja. Z očetovo usodo ga poleg strasti do glasbe in izredne zahtevnosti do sebe druži šibko srce. Arvīds Jansons je umrl zaradi srčne kapi kar na odru, Jansons je doživel že več infarktov in prestal srčne operacije, kar naj bi bil glavni vzrok za njegov delni umik.
Dirigira samo še najbolj elitni četverici, so pisali pred tem: torej svojima dvema orkestroma, Dunajskim in Berlinskim filharmonikom. Odklanja povabila za gostujočega dirigenta, ne reklamira dragih ročnih ur in ne postavlja se v vlogo ambasadorja svetovnega miru.
Saj ne da bi te teme odklanjal, a ni umetnik »šov« profila, raje vlaga v tesne povezave z glasbeniki. Filharmoniki iz Osla (tudi tam mu pripisujejo vse zasluge za dvig kakovosti in svetovno prepoznavnost) so mu lani ob njegovi sedemdesetletnici po spletu poslali posebno voščilo: »Dragi Mariss, vsi, tako glasbeniki kot občinstvo, se te radi spominjamo. Najbolj pa smo ti hvaležni za prijateljstvo ...«
Program, ki ga bo orkester Concertgebouw izvedel na Ljubljana Festivalu, so najprej zaigrali v Amsterdamu in potem šli z njim na turnejo. Zanimiva kompilacija, pravi, Šostakovičeva diplomska simfonija, priljubljene Brahmsove variacije in dve Ravelovi deli.
Koncert za klavir s solistom Jean-Yvesom Thibaudetom in suita Dafnis in Hloa. »Ali veste, da je Concertgebouw eden redkih orkestrov, ki dobro igra francosko glasbo? Ta namreč potrebuje poseben pristop, poseben zvok. In tega niso vsi orkestri sposobni.«
