Tiskane izdaje
Življenjepis Grigorija Sokolova je podoben življenjepisom skoraj vseh velikih pianistov: h klavirju je sedel pri petih, pri sedmih se je začel z njim intenzivno spoznavati na leningrajskem konservatoriju, pri dvanajstih pa je imel v Moskvi že prvi obsežen in odmeven recital z deli Bacha, Beethovna, Schumanna, Chopina, Mendelssohna, Rahmaninova, Skrjabina, Liszta in Debussyja. In pri šestnajstih ...
... pri šestnajstih, še preden je končal študij, je zmagal na najpomembnejšem pianističnem tekmovanju na planetu – konkursu Čajkovskega v Moskvi. Tistem tekmovanju torej, ki slehernega zmagovalca po nepisanem pravilu izstreli med svetovne poustvarjalne zvezde.
Sploh ker je žirija, ki ji je predsedoval takrat že legendarni Emil Gilels, mlademu Sokolovu brez glasu proti ali vsaj glasno izraženega pomisleka podelila zlato medaljo. Šestnajstletni Grigorij, ki pred razglasitvijo menda niti ni veljal za glavnega favorita, se je tako nenadoma znašel v središču domačega in tujega zanimanja.
Kritiki so izrecno pohvalili njegovo izvedbo Saint-Saënsovega Drugega klavirskega koncerta, v katerem je sklepni Prestissimo izvedel »s prefinjeno bravurozno lahkotnostjo«, in poudarili prepričanje, da »bomo o tem mladem nadarjenem pianistu gotovo še veliko slišali«.
Pa ni bilo čisto tako, vsaj ne v tujini. Mednarodna kariera Grigorija Sokolova se je v pravem pomenu besede začela šele ob izteku 80. let prejšnjega stoletja. In težko bi bilo reči, da zato, ker mu prej takratni sovjetski režim ni dovolil nastopati na tujem. Navsezadnje je samo v ZDA po zmagi na tekmovanju Čajkovskega gostoval skoraj vsako drugo ali tretje leto, z odmevnimi recitali pa se je predstavljal še marsikje po svetu.
Največji del krivde za počasni mednarodni razcvet Sokolove kariere je zato treba naprtiti ohladitvi odnosov med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo po letu 1975. Po sovjetskem vojaškem posredovanju v Afganistanu so bili ti odnosi sploh pretrgani, z njimi pa je zamrlo tudi kulturno sodelovanje med velesilama. Da je bila mera polna, je Sokolov tudi po razpadu Sovjetske zveze dolgo koncertiral le v rodni Rusiji.
In vendar je Grigorij »Griša« Sokolov danes dobro znano ime obiskovalcem koncertov na stari celini; v marsikaterem krogu je dobil celo nekakšen kultni status. Le v ZDA je bilo drugače. Ne le zato, ker v Leningradu (današnjem Sankt Peterburgu) rojeni pianist vztrajno zavrača prošnje za intervju, ampak predvsem zato, ker z recitali nastopa le še po Evropi.
Pa seveda zato, ker je posnel razmeroma malo plošč (in še to za manj znane založbe), v obdobju med letoma 1995 in 2015 pa sploh nobene. Šele podpis pogodbe z nemško založniško hišo Deutsche Grammophon leta 2014 je označil začetek izdajanja posnetkov njegovih najodmevnejših nastopov, s katerimi se Sokolov predstavlja tudi širši publiki, in to v vsem sijaju.
Recitali namesto koncertov
In tega pianističnega sijaja ni malo. Eden ameriških kritikov je njegovo igro celo označil za »kombinacijo pianizma, muzikalnosti in artizma, za kakršno sploh nisem vedel, da še obstaja«. Tudi njega je Sokolov osvojil z izvedbo Tretjega klavirskega koncerta Sergeja Rahmaninova z Radijskim simfoničnim orkestrom iz Stockholma in dirigentom Tuomasom Ollilo, pa čeprav je pianist nedolgo zatem sklenil, da se bo namesto nastopanja z orkestrskimi korpusi raje posvetil solističnim recitalom.
Razlogov za takšno odločitev je po njegovih besedah veliko: »Za klavir obstaja toliko literature, da je v vsem življenju lahko osvojiš le majhen del. Delo z orkestrom pa je še težavnejše, saj zlepa ni dovolj časa za vaje, enako težko pa je najti dirigenta, ki ga zanima predvsem končni izdelek in med vajo ne pogleduje ves čas na uro.«
Poleg tega pianist s solističnimi nastopi zori od recitala do recitala, medtem ko se mora slehernega klavirskega koncerta z vsakim novim orkestrom lotiti tako rekoč od začetka. »Zakaj bi torej sipal energijo, če jo lahko veliko bolj koristno uporabim za solistične nastope? Na pianističnem recitalu je vse odvisno samo od mene, in ne še od sto drugih glasbenikov.«
Laskave kritike
Z mogočno založbo Deutsche Grammophon je Sokolov tako dosegel dogovor, da bo pod njenim patronatom izdajal le »žive« posnetke svojih najuspešnejših recitalov. Prvi je prišel na vrsto njegov nastop na Salzburškem festivalu 30. julija 2008, ko je zaigral dve Mozartovi klavirski sonati in vseh 24 preludijev Frederica Chopina, navdušenemu občinstvu pa se je zahvalil s kar šestimi dodatki Chopina, Skrjabina, Rameauja in Bacha.
Tudi ta program priča o širokem repertoarju Grigorija Sokolova, ki sega od Byrda, Rameauja in Bacha do »železnorepertoarskih« Beethovna, Schuberta, Schumanna, Brahmsa, Rahmaninova in Ravela pa sodobnejših Prokofjeva, Skrjabina, Schönberga in Stravinskega, hkrati pa dokazuje njegovo zavezanost »živi« glasbi. Ne mara namreč »sterilnih studijskih snemanj« ter poznejšega umetelnega izrezovanja najmanj in lepljenja najbolj uspelih delov skladbe. »Odslej bo vse le še živo, pristno,« je odločen med študioznim poslušanjem naslednje »gore posnetkov« svojih nastopov v Parizu.
Kot umetnik je samokritičen in osredotočen na intelektualno ost in energijski tok glasbe, ki jo igra, ter prezirljiv do pompoznega blišča številnih potujočih virtuozov. Zlepa ne sede k več kot pet let staremu klavirju in o kolosalnih steinwayih menda ve več od marsikaterega oglaševalca. Predlani se je ta njegova sposobnost v Ljubljani sicer pokazala v nekoliko drugačni luči, saj je klavir, ki si ga je za nastop v Cankarjevem domu menda izbral sam, odpovedal prav med koncertom, toda Sokolov še vedno zavzeto proučuje tudi mehansko »drobovje« črnih kolosov, h katerim sklene sesti.
Tudi vadi še vedno vsak dan, po več ur, celo na dan koncerta, da se čim bolje spozna z inštrumentom, na katerem bo občinstvu predstavil dela, ki so bila napisana bodisi za čembalo bodisi za njegove poznejše, večje in zmožnejše naslednike. Bachova nedokončana mojstrovina Umetnost fuge, denimo, pri kateri veliki baročni skladatelj ni jasno razkril, kakšno zasedbo ji je pravzaprav namenil, v izčiščeni in občuteni interpretaciji Sokolova ne zveni niti kot monumentalna teorijsko zasnovana kompozicija in še manj kot prikaz pianistične virtuoznosti, ampak se razodene kot glasba izjemne, skoraj neslutene izrazne moči.
Podobno bi bilo mogoče reči za Beethovnove klavirske sonate, ki so manj priljubljene zagotovo tudi zato, ker jih dobro igra tako malo pianistov. Sonata v A-duru, opus 101, ki jo je oglušeli mojster Ludwig menda kot prvo zložil za novi »Hammerklavier« in ji tako namenil sodobnejši slog izvedbe, pod prsti Sokolova zveni tako popolno in navdihnjeno, da poslušalcu občasno zastane dih.
Tudi Chopinovi Preludiji, ki jih je verjetno navdihnil Bachov Dobro uglašeni klavir in so eden vrhuncev v Chopinovem ustvarjalnem opusu, so zasnovani za izvajanje v enem kosu, kot se reče, saj s širokim razponom občutij (in težavnostnih stopenj) sestavljajo zahtevno izvajalsko (in poslušalsko) celoto. In Sokolov je tej nalogi prepričljivo kos.
V času, ko morajo biti tudi solisti klasične glasbe čim mlajši in čim lepši, če se želijo hitro uveljaviti, zasloveti in zaslužiti, na svetovnih odrih resda lahko kraljujejo tudi drugi, drugačni, a le če so res dobri. In Grigorij Sokolov je brez dvoma eden takšnih. Dobrih.
