Tiskane izdaje
Severna Koreja po koncertu Laibacha nikoli več ne bo takšna kot prej, je zapisala Delova novinarka Zorana Baković. Kljub vsemu, kar lahko prebereš v medijih, je odhod skupine, kakršna je Laibach, v Pjongjang pravzaprav zelo pomembna zadeva, podobno kakor je prihod B. B. Kinga v Peking leta 1994 zelo pomembno napovedal, da se bo Kitajska tudi po pokolu na Trgu nebeškega miru še naprej odpirala zunanjemu svetu, je dodala.
Zasedba bo danes prvič nastopila na koncertu, ki so ga organizatorji preselili iz prvotno načrtovanega glasbenega konservatorija Kim Von Gjuna s 1000 sedeži v večje gledališče Pongua s 1500 sedeži, še prej pa skrbno prečesali program koncerta in iz njega, kot je zasedba iz Pjongjanga povedala za Delo, cenzurirali odlomek vesoljske bitke iz znanstvenofantastičnega filma, vizualno gradivo, s katerim je zasedba želela opremiti skladbo Final Countdown, in prizore iz korejskih filmov, s katerimi so želeli opremiti skladbi iz muzikala Moje pesmi, moje sanje.
Tik pred odhodom v Pjongjang so predelali lokalni hit Odšli bomo na goro Paektu oziroma v angleščini We will go to Mt. Paektu.
Tukajšnji vox populi je, kot nalaga navada, kajpak razdeljen na dva pola že od junija, ko je bila pot Laibacha v Pjongjang potrjena. Del zasedbo, ki je s severnokorejsko turnejo skozi velika vrata prodrla v osrednje svetovne medije, slavi, del mu očita uklanjanje režimu Kim Džong Una, skupina pa se je po 35-letni glasbeni kilometrini vsekakor vrnila h kontraverznosti in, prej kot k odgovarjanjem na vprašanja, njihovemu odpiranju.
Zbrali smo Delove zapise o Laibachovi poti v Pjongjang in tamkajšnji turneji. Kakšne sledi bo zapustil trk med totalitaristično imažerijo zasedbe in državo, ki si je v svetu utrdila do pičice tako, totalitaristično podobo? Trk koncepta in resničnosti?
