Tiskane izdaje
Primorski glasbeni poet, kantavtor, novinar, založnik in še kaj Drago Mislej Mef je na sinočnjem koncertu v nabito polni Linhartovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma gotovo imel enega pomembnejših koncertov svoje kariere.
Znan predvsem kot pisec besedil za celo paleto, predvsem primorskih glasbenikov, je ves čas tudi aktivno deloval kot glasbenik. Sprva kot novovalovec v zasedbi Deseti brat, nato pa v različnih kombinacijah, dokler ni ustanovil svojega Narodonoosvobodilnega benda, ki mu stoji ob strani in varuje hrbet ob njegovih napadih na naša ušes, dušo in vest.
Ves večer smo bili Mef, njegovi glasbeni sodrugi in gostje ter občinstvo obdani z besedami. Po odru je bilo razstavljena cela majhna knjižnica knjig ter izvodi časopisa Mandrač, ki ga izdaja. Prav tako pa se Mef nikakor ni mogel zadržati in nam je med napovedmi pesmi ponudil celo vrsto zgodb, šal in duhovitic na račun glasbenih soborcev ter, seveda, predvsem na svojega.
Vsekakor pa je občinstvu, ki je množično in organizirano prišlo iz Primorske v Ljubljano kljub izrednim razmeram na cesti, ponudil kar dve uri in pol zabave pa tudi razmisleka. Kajti Mefova besedila niso kar tako. To so včasih kratke zgodbe o primorskih obstrancih, drugič pa vtisi dogodkov in ljudi, ki jih je srečal.
Predvsem pa je bil vesel, da mu je uspelo priti na sestanek s Cankarjem in med drugim pojasniti občinstvu, da, ko je bil še mlad, je s skupino nastopal v majhnih, tankih, dvoranah, sedaj ko pa se je z leti razširil, pa v širših, kajti »človek pač mora nastopati v dvoranah svojega formata«.
Take in podobne - »Deseti brat smo bili novovalovci, ker smo bili reve, tisti pogumni so bili punkerji« - je stresal ves večer. Očitno pa so tudi njegovi glasbeni soborci tega vajeni in imajo debelo kožo, saj smo tudi o njih izvedeli marsikaj ...
Drago Mislej Mef je s prijatelji in glasbeniki Armandom Šturmanom, akustična kitara; Gorastom Radojevičem, baskitara, harmonika; Duiliom Perošo, električna kitara; Igorjem Koreniko, baskitara, glas; Vlastijem Kozlovičem, bobni, glas; Jadranom Ferjančičem, klaviature, glas; Zoranom Mlekužem, električna kitara, glas in Andreom F., električna kitara, glas, predstavil dejansko povzetek svoje glasbene kariere, katere del so tudi sami, in to skorajda v kronološkem redu od Desetega brata do novega albuma Najboljša leta, ki so ga predstavili v drugi polovici koncerta.
Kot gostje pa so nekaj pesmi obogateli pevka Štefica Stipančevič - Steffy, ki ji je že kot najstnici napisal pesem za festival, in trobentač David Jarh, ter Kombinatke, s katerimi si je že nekajkrat delil oder.
Drago Mislej Mef ni kak poseben pevec, saj je njegova glasovna barvitost v bližini Roda Stewarta, Joa Cockerja, Boba Dylana ter Toma Waitsa. S slednjim ima tudi skupno senzibilnost zaznavanja mejnih družbenih pojavov, kjer so obstranci nosilci njegovih zgodb. Za razliko od cele palete pesmi, ki jih je napisal za druge izvajalce in so postale zimzelene pesmi slovenske popularne glasbe, jih je pustil pri miru.
V Cankarjevem domu se ni šel poceni trikov s prepevanjem pesmi, kot so Portorož 1905, Amerika, Lahko noč Piran, Kar je res, je res, Veter z juga in drugih, ker jih niti ne zna zaigrati.
Ponudil je svoje grenko kisle zgodbe, ki pa jih ponuja ne z nekega moralističnega pridigarskega položaja, temveč kot človek, ki vidi in opazi ter to deli z drugimi. Saj ne, da bi bil Mef borec za boljši svet, tipa nedavno preminulega ameriškega glasbenika Petra Seegerja, temveč prispeva tisto, kar zna s tako neuničljivim optimizmom, da še tako žalostne pesmi ne izzvenijo depresivno, temveč prej (samo) terapevtsko. To je pa tudi v precejšnji meri, če že ne osnovna vloga, pa vsaj je učinek umetnosti. In Drago Mislej Mef je umetnik življenja.
