Tiskane izdaje
Brez Draga Misleja - Mefa bi slovenska popularna glasba gotovo zvenela precej drugače, predvsem pa ne bi imeli pesmi, kot so Portorož 1905, Amerika, Lahko noč, Piran, Kar je res, je res, Veter z juga, Ko mene več ne bo in številnih drugih.
Deloval je v skupini Deseti brat, nato pa z Narodnoosvobodilnim bendom, s katerim je posnel albume Najboljše so padle, Svoboda in novega Najboljša leta, ki ga bo predstavil zvečer v Cankarjevem domu.
Vedno bolj pogosto se sliši, da so besedila slovenske popularne glasbe, od popa do rocka, od punka do funka, najslabši del glasbene scene. Se strinjate?
Ne povsem. Nedvomno se je splošna raven besedil za določene glasbene zvrsti zelo popravila. To lahko trdim, ker sem bil zraven, ko so slovenski beat ali rock glasbeniki, z nekaj svetlimi izjemami, v šestdesetih in sedemdesetih letih potili pot za vsak zlog in še vedno nisi točno razumel, kaj bi radi povedali. Takraten pop so bile popevke in tam je bilo stanje bistveno boljše, saj so besedila prispevali ljudje, ki so obvladali besede, rime in ritem.
Potem jih je odpljusnil val novega popa, ki je vrnil besedila v kameno dobo, medtem pa se je rock okrepil s študentsko populacijo, kar je prispevalo tudi besedilom, ki so imela funkcijo in smisel. Danes je situacija takšna, kot mora biti. Nekateri pišejo dobra, drugi slaba besedila, vendar je na splošno raven bistveno višja, kot je bila na začetku. Punk je itak vedno bil dober znotraj svojih okvirov, problem je funk, pri katerem glasbeniki besedam ne namenjajo nobene teže, razen če prispevajo k ritmu ali zaokrožijo neko glasbeno frazo. Tako je v Ameriki in isto je pri nas.
Izjem je malo, morda Elevatorsi, ki se rešujejo z dialektom in zanimivimi domislicami bobnarja Sergeja Ranđelovića. Slovenski rock ima nekaj izvrstnih besedilopiscev, pop pa, za moj okus, zdaj že nekoliko pretirava z včasih prav otroškimi zgodbicami, ki nimajo skritega sporočila, ampak vse povedo naravnost, kot članek v časopisu.
Vi najbrž nimate težav
Vam je pri tem pomagala novinarska izkušnja?
Vsekakor. Tudi novinar mora najprej imeti zgodbo, potem se mora odločiti, kako jo bo zapisal, nato jo preda urednikom v pregled in šele ko jo sliši na radiu ali prebere v časopisu, lahko zares oceni, kako se je umestila v prostor in čas. Podobno razmišlja besedilopisec. Šele ko pesem zazveni na nosilcu zvoka ali na radijskih valovih, je jasno, koliko je vse skupaj vredno.
Ko sem še kot pripravnik prišel na Radio Koper, so obalni glasbeniki, ki so bili dolgo bistveno boljši upravljavci inštrumentov kot polagalci besed, ugotovili, da znam z besedami, hkrati pa mi je njihova glasba blizu, ker sem pač njihova generacija.
Najprej je to bil Danilo Kocjančič, potem pa kar po vrsti Boomerang, Kameleoni, Prizma, Bazar, Faraoni, Halo in še kdo. Celo Avtomobili, Šank Rock in Ana Pupedan so zapeli kaj mojega. Da o solistih ne govorim. In ker takrat ni bilo mobitelov, tudi človeka nisi našel kar tako, pa so samo rekli: to je tisti z Radia Koper in so me hitro našli. Če ne bi bil radijski novinar, se najverjetneje ne bi zgodilo nič od tega.
Kako nastanejo besedila za vaše pesmi?
Nastajajo na zelo različne načine. Ena so, vsaj po kosih, napisana v avtu med vožnjo, ko mi pride na pamet kakšna dobra fraza, druga nastanejo zjutraj, takoj po prebujanju, ko je glava še neobremenjena z vsakdanom. Pišem z roko na razne kose papirja, ki jih dobim v bližini, in šele ko imam popisanih in prečrtanih nekaj listov ali pa strani kakšnega starega zvezka, ki je ostal še iz osnovne šole obeh sinov, se lotim čiščenja in pretipkavanja v računalnik.
Rezultat je seveda ta, da nikjer nimam zbranih besedil. Še največ jih je v predalu, kamor odložim vse tiste popisane liste, v digitalni obliki pa so po vseh mogočih računalnikih (tudi tistih, ki so že šli v pokoj) in v vseh mogočih datotekah in mapah. Če bi me prepričali, naj jih izdam v knjižni obliki, bi imel velike probleme. Prvič zato, ker ne bi rad dajal vtisa, da sem pesnik, delno tudi zato, ker besedila, ki jih izvajam, nenehno korigiram in spreminjam, ker se sčasoma sama umestijo v aktualen knjižni pogovorni jezik.
Radi pišete za druge izvajalce?
Najraje pišem zase, pisanje za druge izvajalce je, vsaj zame, predvsem obrt, ki jo obvladaš ali pa ne. V teh letih sem se naučil pisanja na vnaprej zapisano ali posneto melodijo, pri čemer mi delajo največ težav v nekakšni wačjuwonadu angleščini zapeti vokalni parti, ki avtorjem te navidezne angleščine fino zvenijo, ko pa jih zapojejo v slovenščini, se jim zdijo banalni in 'ne zvenijo', kot so si predstavljali.
No ja, saj sem tudi jaz enako počel v mladosti, potem pa sem le začel že v osnovi mrmrati melodijo v svojem jeziku in potem gre. Sploh pa se mi zdi, da je avtorjem glasbe, vsaj tistim, s katerimi že dolgo sodelujem, začelo zmanjkovati glasbenih idej in lažje delajo na vnaprej napisano besedilo.
Saj res. Vprašanje je bilo, ali rad pišem besedila za druge. Seveda jih rad pišem, tudi zato, ker sem se na njihov račun, skupaj s familijo, po zaprtju družinske knjigarne rešil bankrota in po desetih letih usmerjene porabe avtorskih pravic, s pomočjo Danila Kocjančiča in Sazasa, le zadihal lepše življenje.
Večkrat ste bili nagrajeni za svoja besedila, predvsem na festivalih.
Komisije so me imele rade, izvajalci in občinstvo pa tudi. Seveda pa nobena nagrada ne seže niti do kolen občutku, ko slišiš, da tvojo pesem prepevajo taborniki ob ognju, ambiciozni glasbeniki na porokah in veselicah, alternativci ob koncu fešte in občinstvo na koncertih.
So danes glasbeni festivali
Žal v Sloveniji, z izjemo nekaj majhnih in fairtrade zastavljenih založb, nimamo takšnih založnikov, ki bi razmišljali o celotni glasbeni sceni, ampak razmišljajo le o tem, kako bodo pokrili stroške in dobili za plače. Žal namesto pravih založnikov razmišljajo o celotni slovenski glasbeni sceni tisti, ki zastopajo interese velikih korporacij in posiljujejo slovenske poslušalce z glasbo, ki nikomur nič ne pomeni, razen njim samim. Poglejte si seznam najbolj predvajanih skladb na zasebnih radijskih postajah, pa vam bo vse jasno.
Primorska glasbena scena je vedno imela dva nasprotujoča si glasbena izraza, in sicer osladno romantičnega na eni in uporniško realističnega na drugi. Vam je bila bliže druga plat.
Mislim, da sta si bolj blizu, kot se zdi, in da imamo opravka predvsem s sredinsko glasbo. Seveda so na obeh robovih te sredinskosti tisti, ki nosijo breme ohranjanja vrste. Na eni strani so izvajalci nekakšne istrske psevdopopevke, ki jih slišim v kakšni glasbi po željah in so res tako nevsakdanji in samosvoji, da bi jih morali že zaradi tega zaščititi.
Zdi se, kot da ste na novem albumu napisali besedila popolnoma brez zadržkov. Kot da vam ni več treba biti všečen.
Pravzaprav mi je po svoje žal, da sem dosegel to stopnjo glasbenega razvoja, ker to preprosto pomeni, da sem star. Tako sem se, zgolj po starostnem kriteriju, približal Bobu Dylanu, Dr. Johnu, Willieju Nelsonu, Neilu Youngu in ostalim mačkom, ki zadnje čase delajo ali snemajo pesmi iz čistega užitka. To je tista stopnja sproščenosti, ko si rečeš, da ti ni treba iskati formule za uspeh, ampak najdeš formulo za lastno dobro počutje. In poslušalci to začutijo ter ti verjamejo. To, da ti verjamejo, je predpogoj za zdrav odnos med poslušalcem in glasbenikom.
Pisati aktualna besedila o naši grobi realnosti, morebiti v poduk mlajšim rockerjem ...
V resnici bi morali o teh stvareh pisati mladi. Po svoje nam v tej deželi manjka nekaj punkovske energije, ki smo jo že zapravili in nam bo na koncu ostala kot nekakšna razglednica izpod Julijskih Alp. Jaz sem bolj opisoval stanja človeka zrelih srednjih let, ki je zrasel z neko drugo idejo v glavi in srcu ter se prebija skozi nove čase s trmo, ki si jo je privzgojil, ko vsega ni bilo na dosegu, a smo vendarle dosegli vse.
