Tiskane izdaje
Mednarodni glasbeni festival Druga godba je minuli konec tedna pokazal smeri razvoja svetovne nekorporativne in negenerične glasbe in spet dokazal, da je prireditev, ki jo potrebujemo. Nekoč predvsem ljubljanski, letos pa tudi piranski festival postaja vse bolj mednaroden.
Druga godba je zadnjih nekaj let intenziven glasbeni dogodek, ki zahteva od obiskovalca popolno tridnevno predajo glasbenim užitkom, skorajda brez predaha. Eni so navdušeni nad tem, drugi pa tega v celoti preprosto ne zmorejo.
Svojčas je Druga godba za dva do tri dni osvojila ljubljanske Križanke in z nekaj manjšimi nastopi klub Cankarjevega doma. Svoj program je ponujala prostorsko bolj zaokroženo. Zadnja leta vodstvo festivala išče načine preživetja, torej kako se čim bolj približati različnim občinstvom. Čeprav zvesto občinstvo povsem suvereno zakoraka tako v Križanke, Kino Šiška, Staro elektrarno, Cankarjev dom ter na Metelkovo, pa s spremembami prizorišča skušajo prireditelji doseči več. To pa je lahko tudi pravi časovni in logistični izziv, še posebej če želi obiskovalec festivala videti vse nastopajoče.
Čeprav velja Druga godba nekako za festival glasb sveta, pa to dejansko nikoli ni bil, razen če upoštevamo različne globalne glasbene žanre, kot so jazz, rock, punk, pop in folk, ki so stalnica programske ponudbe od samega začetka. Druga godba je pred leti zapustila Križanke zaradi spora in se tja vračala le občasno. Nazadnje je to bilo z Marizo leta 2010, pa z Rokio Traoré (2013) ter Magnificom (2014), velikimi imeni, ki so lahko napolnili Križanke, vendar so taki dogodki pobrali veliko drugogodbenga denarja.
Letošnja Druga godba sledi konceptu, ki so ga vpeljali leta 2013, in sicer je poudarek na zelo zgoščenem dogajanju. Dogodki v Ljubljani so bili v Kinu Šiška, na Metelkovi in v Cankarjevem domu. Organizator je tudi poskrbel za brezplačne prevoze med prizorišči. Tisti, ki so si želeli ogledati vse, so se tri dni podredili ritmu Druge godbe in ni malo takih, predvsem tujcev, ki so to povezali še s turistično platjo obiska Ljubljane. Sicer je v Sloveniji kar nekaj takih festivalov, ki imajo vse večjo turistično razsežnost, saj so programsko privlačni tudi za obiskovalce iz drugih krajev in držav. Taki so predvsem festivali ob sotočju Tolminke in Soče, kjer so pionirsko uvedli koncept festivalskih počitnic. Kaj takega je tudi Ljubljana festival pa mariborski Lent, festival Pivo in cvetje Laško in vse pogosteje tudi ptujski festival Arsana.
Triintrideseta različica Druge godbe, kako kot že zadnjih nekaj let, ni imela velikih glasbenih zvezd, je pa zato predstavila nekaj svežih imen in predvsem ponudila različne glasbene pristope iz različnih koncev sveta. Glavnino programa si organizatorji naberejo na različnih showcase festivalih (Womex je eden najbolj referenčnih), ki praviloma ponujao sveže in nove prihajajoče glasbenike ali pa tiste, ki se šele uveljavljajo globalno.
Eden od vrhuncev festivala je bil nastop turške pevke Gaye Su Akyol v klubu Gala hala na Metelkovi.
Foto: Uroš Hočevar
Tu je treba omeniti še eno povezavo programskega sveta Druge godbe z najbolj svetovljansko ljubljansko glasbeno založbo Glitterbeat Records, ki redno oskrbuje s svojimi glasbeniki program Druge godbe. To je tudi založba, ki je bila že tretje leto zapored na svetovnem sejmu glasb sveta Womexu izbrana za najboljšo založbo. Tako so letos prispevali tri atraktivne glasbenike, in sicer ganskega zvezdnika Kinga Ayisobo, istanbulsko retrofuturistično psihedelično glasbeno atrakcijo Gaye Su Akyol in pa domači trojec Širom, ki je gotovo izvozno ena najbolj atraktivnih slovenskih zvočnosti. Lani so tako zagotovili izjemne Orkesta Mendoza, predlani je bil prvi dan Druge godbe posvečen trem izjemnim glasbenikim Azizi Brahim, Nouri Mint Seymali in Dennisu Bovellu v premajhnem klubu Cankarjevega doma, ki je takrat dobesedno pokal po šivih.
Prestižno nagrado tudi že vrsto let prejema sam festival, saj ga vodilna, svetovno referenčne britanska glasbena revija Songlines uvršča med 25 med 25 najboljših festivalov na svetu. Ne zaradi števila obiskovalcev, ne zaradi prestižnih dvoran, temveč predvsem zaradi kakovostnega in raznolikega programa.
Tudi letošnji je bil tak, razgiban stilsko, geografsko in prizoriščno. Uvodni dan v Piranu je bil izrazito socialno angažiran z nastopajčimi iz Avstrije, Italije in Gane, petkov večer pa je ponudil močno nadaljevanje. Žal zaradi zapletov kitarist zasedbe Inne Modje ni mogel z drugimi člani na letalo in se je odpravil v Slovenijo z vlakom. Zato je bil nastop te atraktivne malijske pevke prestavljen na poznejšo uro iz Kina Šiške na Metelkovo. Tako je bil petek v Kinu Šiška namenjen le norveški poetinji Jenny Hval, ki je imela ob pomoči elektroničarja zelo hermetičen in nekomunikativen nastop na velikem odru šišenske Katedrale. Prav tako nekoliko izgubljeni na velikem odru so delovali Kondi Band iz Sierra Leoneja in ZDA, ki so vskočili na mesto Inne Modje. Njihov preplet elektronike in pa igranja na kalimbe je bil zanimiv spoj tradicije in sodobnosti.
Veliko boj prepričljiv spoj tradicije in sodobnosti je ponudila vzhajajoča turška rockovska zvezda Gaye Su Akyol, ki je v nabito polni Gala hali na Metelkovi in na njenem majhnem odru s spremljevalno skupino desperadosev (vsi so namreč nosili krinke) ponudila zelo močen nastop. Gotovo bi na velikem odru Kina Šiška vse skupaj delovalo še bolje. Zato pa so zadnji dan po koncertih v Cankarjevem domu zaključili v Kinu Šiška z atraktivnim nastopom tria Širom, ki je z obilnim inštrumentarijem ponudil svojo meditativno izmišljeno ljudsko glasbo. Gotovo pa je bil eden vrhuncev letošnje Druge godbe nastop libanonske pevke Yasmine Hamdan, ki je na festivalu nastopila že predlani.
Druga goba ostaja prireditev prvovrstne glasbene ponudbe, ki se ji je treba predati. To stalno občinstvu tudi počne, s čemer izraža veliko stopnjo zaupanja programskemu svetu. Konec koncev se tukaj prvič seznanjamo z nekaterimi godbami in godbeniki.
