Dušan Velkaverh: Pražimo krompir, pijemo cviček in se imamo lepo

Zdaj že tradicionalna Poletna noč, ki obuja nostalgijo po zlati dobi Slovenske popevke, bo letos 21. junija v ljubljanskih Križankah posvečena enemu najplodovitejših besedilopiscev, ki (kako ironično!) do 13. leta skoraj ni znal slovensko. No, zdaj ima prijavljenih že okrog 600 besedil in precej jih še danes odmeva: Dan ljubezni, Marie, ne piši pesmi več, Med iskrenimi ljudmi, Dan neskončnih sanj, Silvestrski poljub ... Nekdanjega novinarja in založnika smo obiskali na vrtu njegovega doma na Vrhniki, med nasadom zaščitenih sort vrtnic.

Že veste, katere vaše pesmi bomo slišali v Križankah?

Raje bi odgovoril na vprašanje, katerih ne bomo! (smeh) Žena mi zameri, da ne bo Silvestrskega poljuba. Pa saj je vendar junij!

Ampak ta se je res zasidral med Slovenci!

Ja, ampak šele v zadnjem času. Tega takrat, leta 1970, nismo predvideli. Pesem je bila pravzaprav naročena: ker so bile božične pesmi v socializmu prepovedane, je Radio Ljubljana naročal avtorske pesmi s prednovolet­no tematiko ...

Imate za sabo res 600 besedil?

Ta podatek kroži, natančne številke ne vem. No, nekaj je takšnih, ki sem jih napisal v televizijske in oglaševalske namene, kot je Moja dežela, in prevodov angleških priredb, zares aktualnih avtorskih pesmi je okrog 350, sto najvidnejših pa nameravamo izdati na četvernem cedeju ...

Ja, v 70. in 80. letih ste napisali toliko uspeš­nic, da ste skoraj imeli monopol na popevkarski sceni ...

Pisanje besedil je bilo dvajset let moj drugi poklic. Toliko naročil sem pač dobival od skladateljev glasbe - predvsem Mojmirja Sepeta, Jureta Robežnika, Tadeja Hrušovarja in Jožeta Privška. Pisal sem po tri besedila na teden, vedno z odgovornostjo - skladatelj je želel uspešnico in ti nisi mogel napisati kar nekaj v tri dni. Dostikrat je z notami prišel v ponedeljek, snemanje pa je bilo že v sredo ...

Katera je nastala najhitreje?

Nad mestom se dani. Tisto noč sem napisal tri besedila. Ob štirih zjutraj, ko sta bili dve že za mano, naenkrat vidim še en sveženj Privškovih not. Stanoval sem v Dravljah med bloki in začele so se prižigati jutranje luči; rekel sem: nad mestom se dani. Koliko vprašanj se zbudi, koliko problemov, ko ljudje zjutraj začnejo vstajati, sem razmišljal. V pol ure sem ga napisal.

Imate favorita med svojimi besedili?

Ne. Se pa vedno znova zamislim nad Hazardovo Vsak je sam. Ker sva jo s Hrušovarjem napisala po zlatem obdobju Slovenske popevke - pesem ni bila naročena in je bila zato neobremenjena s festivalskim uspehom. Za ansambel, za katerega sploh nismo vedeli, kaj bo iz njega.

Med najbolj cenjenimi pa je še vedno Med iskrenimi ljudmi iz leta 1972. Ste pričakovali tak uspeh?

Sploh ne. Takrat so se mnogi skladatelji že obračali po trendu, težili k rocku in soulu, Mojzes (Mojmir Sepe, op. p.) pa pride do mene s čisto evergreenovsko popevko v klasičnem stilu jazzovskih standardov. Že dlje časa me je mikala ta tema in njegova viža se je z njo dobro ujela.

Na kakšna besedila padajo ljudje? Je dobro ali slabo, da je ljubezen skoraj izključno tista tema, ki jih pritegne?

Ko sem začel, sem bil odločen, da ne bom napisal niti enega besedila o ljubezni. Saj sem napisal Ljubi, ljubi, ljubi za Evo Sršen, ampak če pozorno prisluhnete, je pesem protest­na. Potem pa je Privšek želel, da bi napisal besedilo o mami. Skoraj me je vrglo. Ampak ker sem ga spoštoval, nisem mogel reči ne, zato sem našel možnost, kako omeniti mamo, pa da ne bo preveč solzavo: in sem napisal Mati, bodiva prijatelja - prizemljen tekst o stiski odraščajočega sina, ki odhaja od doma. Hotel sem pisati tudi socialne teme, ampak so šle vedno v pozabo.

Zakaj?

Ljudje v popularni glasbi pač nočejo poslušati socialnih tem. Želijo se sproščati. In sem seveda klonil, ker so pri ljubezenski tematiki vztrajali avtorji glasbe (smeh). No, potem so mi pa nekateri ljudje očitali prav to, da ves čas pišem same »srčne« pesmi o srečni in nesrečni ljubezni. In sem prav zato napisal »srce, ne piši pesmi več«. Tako je nastala Hazardova Marie. Ampak ven iz srca vseeno nisem mogel (smeh).

Vsaj eno besedilo pa je precej drugačno, če ne bizarno - Benčeva Gvendolina: »In grobarji štirje s krsto gredo ...«

Ja, zato, ker je nastala spontano v studiu, ko še nisem bil obremenjen s festivalskim uspehom in sem si lahko to privoščil. Hoteli smo narediti nekaj utrganega ...

So bila v tistih hipijevskih časih del navdiha tudi mamila?

Nikoli. Še trava ne. Radi smo cuknili samo kak kozarček dobrega vinca ali viskija. Mamila so na sceno prišla kasneje, takrat sem tudi napisal prvo slovensko besedilo o narkomanu, ki hoče prepričati dekle, da bi se mu pridružilo v omamljanju; za Vlada Kreslina, ki tega ni niti vedel (smeh). Dan neskončnih sanj. Šele po tem, ko jo je posnel, sem mu povedal, o čem govori. »Zakaj mi nisi tega povedal, bi drugače zapel?!« (smeh)

Zakaj zadnja leta ne pišete več?

Ker vsa moja generacija ni več aktivna, tudi skladatelji ne. Pri 70. letih pač ne moreš pisati besedil za 20-letne izvajalce. Popularna glasba je generacijska glasba. Tudi Mick Jag­ger ali Paul McCartney že dvajset let nista napisala velikega hita.

Zakaj je scena 70. in 80. let tako vsesplošno osvojila Slovence kot nobena po letu 1990?

Veste, Slovenska popevka je bila v zlatih časih najmočneje in najbolje spromovirana zabavna prireditev, kar jih je kdaj bilo. Imela je neomejeno podporo vseh medijev in pesmi, ki so prišle tja, so imele zagotovljen uspeh. Veliko se je vlagalo, predvsem v talent in logistiko. In avtorji smo najboljše pesmi vedno hranili za Popevko. Danes je sicer tudi veliko dobrih avtorjev, ampak scena je preveč razpršena, vsak medij ima svojo sceno in ni osredotočenosti, zato tudi ni velikih uspešnic. Danes so najboljši pisci kantavtorji - Iztok Mlakar, Jani Kovačič, Adi Smolar, Vlado Kreslin -, v osrednjem popu pa žal prevladuje preveč turbo-tehno usmeritve ...

Kaj je ta prinesla?

To, kar pove ime: vse je tehno. Besedila so tehno, petje je tehno, ritem je tehno ... Nobenih čustev. Radijske postaje vrtijo večinoma štanc glasbo, enolično in neinovativno.

Menda je takšen okus ljudi, zakaj bi radijske postaje sicer to vrtele?

Ker manipulirajo z ljudmi. S predpisanimi seznami skladb v dogovoru z dobavitelji glasbe vsiljujejo okus in trend. Glasbenih urednikov ni, vse določajo lastniki medijev. Saj slišiš tudi dobre pesmi, ampak da naj bi dve leti vsak dan po petkrat poslušal »are we human or are we dancers« - tega pa ne razumem.

Je res, da do trinajstega leta niste govorili slovensko?

Ja, ker smo živeli po svetu. Oče je bil sicer Slovenec iz Trbovelj, kapitan, ki se je med vojno pridružil zavezniškim silam in so ga Britanci poslali v Gvajano, južnoameriško kolonijo. Tam je spoznal mojo mamo, Angležinjo, in tam sem se rodil jaz. Potem smo se selili v New York, London, Beograd, šele kasneje smo pristali v Sloveniji.

Imate srečno življenje?

Moj pregovor je: Če se boš sekiral - se bo prihodnost kaj spremenila?

Hotel sem vprašati, ali mora pisec trpeti, da piše dobra besedila.

Ne. Večina besedil za glasbo ni stvar intimnega navdiha ali trpljenja, ampak predvsem obvladovanja tehnike pisanja.

Ste član društev ljubiteljev vrtnic in ljubiteljev praženega krompirja. Očitno ste precej angažirani ...

Rad se vključim v dejavnosti, ki nimajo ideološko-političnega ozadja. Ta društva se mi zdijo simpatična, imamo seminarje, na katerih spoznavamo, kako se vzgajajo vrtnice, pražimo krompir, pijemo cviček in se imamo lepo.

Je pražen krompir že priznan kot samostojna jed?

Za nas je. Ponavadi mu dodamo prilogo, šunko v testu, na primer. Če je šunka v testu priloga, pomeni, da je pražen krompir lahko samostojna jed (smeh).