Tiskane izdaje
Minister za kulturo Tone Peršak pred napovedanimi nadaljnjimi pogovori s predstavniki stavkovnega odbora, sveta zavoda in strokovnega sveta zavoda ter vodstva Slovenske filharmonije razmer ne želi komentirati, saj meni, da to v času iskanja razumne rešitve za nastalo situacijo ne bi bilo korektno, so nam včeraj poročili z ministrstva za kulturo.
Martina Batič, umetniški vodja Zbora SF, ob zdajšnjem dogajanju pravi: »Če se ugotovijo in potrdijo kršitve socialno-ekonomskih pravic delavcev na delovnem mestu se s stavko vsekakor strinjam, sicer pa ne.« Marina Kopše, vodja stavkovnega odbora SF, nam je v telefonskem pogovoru povedala, da se bodo v sredo na mediacijskem sestanku sestali predsednik Sveta SF, direktor in stavkovni odbor, popoldan pa bo tudi 3. izredna seja Sveta SF. Izida ne more napovedati.
Sindikat Sviz pa je včeraj opozoril, da dva tedna po opozorilni stavki orkestra Slovenske filharmonije in manj kot dva tedna pred novo stavko »pristojni še niso pokazali zadostne volje, da bi še pravočasno rešili nastali položaj«. Sestanek med člani stavkovnega odbora orkestra SF in ministrom za kulturo Tonetom Peršakom minuli petek ni prinesel premika, ugotavljajo sindikalisti. »V tem letu so se razmere v zavodu ter odnosi med vodstvom in zaposlenimi zgolj še zaostrili in privedli do točke, ko predstavlja edini možni izhod zgolj zamenjava vodstva,« dodajajo v Svizu.
Skrb za zvok
Ker se je kot eden od elementov, ki so začinili konflikt med člani orkestra Slovenske filharmonije in šefom dirigentom Urošem Lajovicem, omenjal sedežni red glasbenikov, je smiselno pogledati naokrog in videti, kako tem rečem strežejo drugod. Orkester SF oziroma njegov stavkovni odbor trdi, da je maestro Uroš Lajovic novi sedežni red poskušal uvesti na začetku lanske sezone, septembra: »Ukrep je sprejel proti absolutni večinski volji orkestra in kljub pozivu vodij godalnih skupin, naj od tega odstopi. Člani orkestra smo namreč ukrep prepoznali kot neučinkovit in nevreden umetniškega vodje orkestra in zahtevali, da ostane uveljavljen sistem kroženja glasbenikov. Tudi sicer je tak način organizacije dela v orkestrih najpogostejša in tudi najučinkovitejša praksa.«
Onkraj Atlantika je bil Bostonski simfonični orkester prvi od velikih, ki je na pobudo glasbenega direktorja začel eksperimentirati z rotiranjem mest, potem pa so metodo, za katero so razvili zapleten sistem določanja, ki naj bi bil kar se da pravičen in naključen, prevzeli tudi ostali orkestri.
Gre za to, da se pomeša bolj izkušene glasbenike z manj veščimi, kar naj bi zagotovilo kohezivnost posamezne sekcije in izboljšalo zvok orkestra, v orkestrih, ki na kroženje ne pristajajo, pa sedežni red razkriva odličnost in glasbenike več kot očitno rangira.
Newyorški simfoniki imajo za posamezne sedeže oziroma položaje v orkestru interne avdicije, če pa nihče od hišnih glasbenikov ni izbran, poziv na avdicijo objavijo tudi v medijih (trenutno je prosto mesto vodje drugih violin in pet violin, avdicija bo marca). Filadelfijski orkester na spletni strani oglaša, da nekateri člani godalnih sekcij menjavajo mesta občasno in prostovoljno.
Čikaški simfoniki, ki jih že desetletje in pol vodi maestro Riccardo Muti, premorejo po besedah violista Maxa Raimija sistem rotacije, ki člane orkestra počasi, običajno v nekaj tednih, premika znotraj sekcije: »Posledica je, da vsi, razen vodij, pogosto obračajo strani vsem drugim.«
Samoupravljanje s temelji hiearhije
Posebnost v morju kroženja je Berlinski filharmonični orkester. Ko je Erin V. Lehman v knjigi z naslovom Harmonija opisovala ključne vidike tamkajšnjega orkestrskega sistema, je opozorila, da početje Berlinčanov med drugim sloni na samoupravljalskem oziroma samonačrtovalnem principu, odsotnosti zunanjega menedžerja, ki bi se ukvarjal z zasedbo, in ekskluzivni pravici glasbenikov, da si sami izberejo šefa dirigenta (intendanta oziroma direktorja orkestra na predlog mestnih oblasti imenuje minister za kulturo, vendar mora dobiti vnaprejšnji pristanek orkestra).
Do leta 2001 so bili glasbeniki zaposleni v mestni občini Berlin, od takrat pa je berlinska filharmonija zasebni zavod v javnem interesu, ki od mesta dobi okrog 60 odstotkov sredstev za izvedbo programa (med največjimi podporniki orkestra je sicer Deutsche Bank). Godalne sekcije upoštevajo sistem kroženja brez vnaprej določenih pravil, glasbeniki se sami med sabo odločajo, na katerem mestu bo kdo sedel, glasbeni direktor se nima pravice vmešavati v njihovo odločanje, manj fleksibilnosti je v trobilni, pihalni in tolkalni sekciji.
Podoben način samostojnega upravljanja orkestra in imenovanja šefa dirigenta poznajo le še v nekaj redkih večjih svetovnih orkestrih, avtorica knjiga omenja Londonski simfonični orkester, Izraelski filharmonični orkester in Dunajske filharmonike.
Od koncerta do koncerta drugače
Violinistka Petra Kovačič, ki je februarja po uspehu na lanskoletni avdiciji zasedla mesto v orkestru Dunajske državne opere, po treh letih pa bo članica elitnega orkestra Dunajskih filharmonikov, razlaga, da dirigente posameznih filharmoničnih projektov izbirajo člani orkestra sami. »Mnogo dirigentov slovi tudi po svoji strogosti, direktnosti in zahtevnosti, tukaj pa je potem odločitev orkestrašev, kakšno ceno so pripravljeni plačati za kvalitetne koncerte.
Pri Dunajskih filharmonikih vlada stroga hierarhija, vodje sekcij ter predstavniki za stike z javnostjo, upravniki financ itd. imajo pomembnejšo vlogo in več vpliva na izbor dirigentov, prav tako imajo več pravic kolegi, ki so že dlje zaposleni. Ta sistem obvladuje tudi sedežni red, ki je vsakič drugačen, in se od projekta do projekta razlikuje, ker večinoma igra isti orkester v operi in na koncertih ali turnejah.
Vedno pa velja, da kolegi z več delovnimi izkušnjami sedijo spredaj, mlajši pa zadaj, razen če od starejših kolegov ne dobijo drugačnih navodil. Po mojem mnenju orkester s tem ohrani fleksibilnost, saj vsak sodelavec iz skupine igra malo drugače, torej se je potrebno vsakič malo prilagoditi.«
Delov zagrebški dopisnik Dejan Vodovnik je o odločanju sedežnega reda in imenovanju direktorja povprašal Morano Mikinović, sekretarko Zagrebške filharmonije. Ta pravi, da direktorja filharmonije imenuje in razrešuje zagrebška mestna skupščina »na predlog upravnega sveta Zagrebške filharmonije in po predhodnem mnenju umetniškega osebja Zagrebške filharmonije.
Šefa dirigenta na predlog umetniškega osebja Zagrebške filharmonije imenuje zagrebška mestna skupščina na podlagi javnega razpisa, ki ga razpiše upravni svet. Sedežni red prvih in drugih violin določi koncertni mojster; viole, čela in kontrabasi rotirajo in ne sedijo venomer na istih sedežih. Gre za dogovor med kolegi.«
