Tiskane izdaje
Polprazna Gallusova dvorana Cankarjevega doma je pospremila dobro predstavo gostujoče Zagrebške opere HNK s predstavo Wagnerjevega Lohengrina več kot petdeset let po zadnji predstavi v ljubljanski operi.
To nezanimanje je najbrž treba gledati v kontekstu poprejšnjih dogodkov, kot so bili Carmina Burana, Ogenj in Led, Riccardo Muti na Kongresnem trgu in Elina Garanča v CD, skupaj s kakimi petnajst tisoč obiskovalci, tako da se je avditorij v dobrem tednu nekako iztrošil, a spet ne tako, da bi ljudje ne zmogli prisluhniti in si ogledati vendarle ene najbolj znanih oper, ki je doma še niso videli!
Zagrebška opera je v sodelovanju predvsem z nemško ekipo − režiser Kurt Josef Schildknecht, scenograf Rudolf Rischer, kostumograf Götz Lanzelot Fischer, oblikovalec Roger Vanoni − ustvarila bolj ali manj nespremenjen scenski okvir in se v ritualih ponavljajočo se, a z nekaj domiselnimi potezami (prihod Lohengrina spodaj, kot iz podzemlja, in prihod izgubljenega Elzinega brata zgoraj na koncu opere z vsemi njegovimi simbolnimi gestami junaka) nekako izognila monotonosti.
Opazna je bila ožja scenografija, napravljena za manjši zagrebški oder, ki se je zaradi konstrukcijske povezanosti tu ni dalo kaj dosti adaptirati, zlasti pa ne razširiti in poglobiti. Zato se je predstava Lohengrina zdela nekoliko scensko stisnjena, morda bi bilo bolje, če bi ves vertikalni kompleks potisnili meter ali dva v globino odra, saj je bilo dovolj prostora (za zbor, dvoboj, končni poizkus napada Telramunda na Lohengrina ...) in bi za dogajanje v ospredju ostalo več prostora (prizor v spalnici ni bil zasnovan tako, kot terja Wagner) in bi režija bolje dihala.
Tako se je bilo treba prilagoditi in hitro ugotoviti, kje v dvorani so in kako. Vendar pa je treba reči, da je bil kompleksni vtis postavitve dober, z nekaj vrhunci, kot so bili kralj, klicar, vzvišeni na sredini, oba nasprotna junaka in obe nasprotni junakinji, kot dvoboj dobrega z zlim, postavljeni prav tako vzvišeno, a še bolj narazen, na majhnem prostoru stranskih stopnic. Zbora, moški in ženski sta bila korektno postavljena, če pustimo ob strani dejstvo, da je Lohengrin zborovsko bogat, ko ima sto odličnih zboristov (v Bayreuthu 135, včasih jih je bilo celo 300).
Cankarjev dom je nudil gostujočemu dirigentu Nikši Barezi odlične pogoje in je izkušeni glasbenik takoj poiskal in našel rešitev za nič manj kot šest različnih položajev kar petnajstih trobent! Take možnosti ne nudijo niti Bayreuth, Scala, dunajska Državna opera ali Salzburg. Zvok, res z nekaj malimi napakami, je tu sijajen in zaokroža sklepne in hkrati usodne trenutke nepričakovanega razpleta ter v bistvu zmage maščevanja, medtem ko bo spet najdeni Gottfried, za ceno sestrinega poraza, sam prevzel voditeljski položaj; tako je vsaj režiser na koncu pokazal.
Bareza je za oder postavil še štiri trobente in štiri pozavne (vsi dodatni glasbeniki so bili člani orkestra hrvaške vojske), tako da je imel še oddaljeno scensko glasbo, medtem ko je velik orkester s polno zasedbo vseh sekcij ostal v orkestrski jami. Orkester je imel več zelo dobrih trenutkov tako v godalih kot posameznih inštrumentih (npr. bas klarinet, oboa).
Pravzaprav Cankarjevm dom s svojo odlično akustiko (čeprav nekateri še vedno trdijo, da to ni) vedno pokaže, kdo je dober in kdaj je kaj vrhunskega, kdaj manj, kdaj kaj slabega ali narobe.
Med pevci je bil najbolj ustrezen svojemu liku baritonist Joachim Goltz kot Telramund; brez nihanj, zaokrožen s temno germansko barvo agresivnega tipa. Elza sopranistke Adele Golac Rilović je nihala med čisto vokalno prezenco in popuščanjem glasovne in interpretativne identitete; dobra je bila v zahtevanju razkritja porekla Lohengrina, kot tudi v zavedanju poraza po lastni krivdi.
Mezzosopranistka Dubravka Šeparović Mušović je na posameznih mestih preveč forsirala in pozabila, da njen glas ni dovolj primeren, malo že iztrošen in tehnično nedodelan. Bila pa je prava zahrbtna maščevalka s čarovniško močjo (ritual z lobanjo) v videnju svojega prav in sebe v tej zgodbi.
Lohengrin Huga Malleta je bil v celoti nekaj srednjega; premalo lirski in s premalo prefinjenim, zgodbenim, izpovednim nastavkom; v njem ni bilo tiste vznesene plemenitosti, ki jo opazimo v interpretaciji tenoristov, ki se zavedajo svojega visokega porekla in poslanstva v tej vlogi. Moral bi izžarevati več osebnostne moči.
Kralj Heinrich basista Luciana Batinića je bil dobro postavljen, glasovno ustrezen, razen v nižinah, ki jih je precej slabo dosegal in izražal. Soliden je bil Ozren Bilušić kot Glasnik. Kot rečeno, se je zbor (okrog 60 članov) zelo trudil, dosegel nekaj impresivnih trenutkov, malo manj je bilo glasovne zlitosti, intenzivnega piana in lepih crescendov.
Orgle so zlasti v uporabi registrov zvenele bolj malo protestantsko; dobili smo vtis, kot da smo pri kakšni malo obiskani zakotni slovenski maši. Več nemške protestantike torej! Kostumi so imeli poleg vojaške uniformske zasnove moških pri ženskah veliko izpostavljene elegance in »nevarnih« modro vijoličnih barv, s tem pa so ženske brez izjeme bile dvignjene na nov in drugačen piedestal, kot ga v Lohengrinu sicer ne bi videli. Same neveste!
Nikša Bareza je glavni ali najbolj zaslužni za prepričljiv uspeh gostujočega ansambla, ki je Ljubljani, domačemu in mednarodnemu občinstvu ponudil več, kot je v tem večeru Ljubljana Festivalu uspelo prepričati ljudi za obisk. Škoda.
