EMA - Korak od kiča

TV Slovenija je v nedeljo ob 20. uri po srednjeevropskem času odkrila kamero in tako hrabro zakoračila 
v 21. stoletje. Med dveurnim izborom slovenske predstavnice za pesem Evrovizije so snemalci v veliki meri izkoristili prizorišče, izvajalce in koreografije, zaradi česar nam ni bilo treba že n-tič gledati istih kadrov, v katerih v veter iz studijskih ventilatorjev žvrgolijo različni izvajalci. Seveda je bilo manevrskega prostora za snemalsko kreativnost še več, toda v primeru medijskega mamuta, kot je TVS, je evolucija boljša kot revolucija, kakršno zadnje mesece prakticirajo v arabskem svetu in ki med drugim navdihuje spise našega opozicijskega prvaka.

Ob tem je treba posebej poudariti, da gre velik delež čestitk za inovativnejše kadriranje tudi voditelju Klemnu Slakonji (in stegnu Maje Keuc). Slakonja je lezel v kamero, se ji nastavljal, rogal in izmikal, skratka, bil je odlična družba posodobljeni scenografiji in grafiki. Čeprav je bilo zlasti v tvitosferi mogoče brati številne kritike kričečih babnic, ki so na balkonih tekmovale, katera bo bolj sunkovito vrtela boke, je bil to vendarle pričakovan in neizogiben element popšova.

In šov je gotovo bil, zahvaljujoč Slakonji, vreščavkam in plesnim wunderkindom skupine Maestro. Tem bi se TV Slovenija morala oddolžiti še kako drugače kot s plačilom za sodelovanje na Emi, saj so morali plesati na lansko ' zmagovalno' pesem Narodnozabavni rock. Niti izdatno produkcijsko čiščenje pesmi ni pomagalo in maestrovci so bili v tistem videti najbolj nebogljeno doslej.

Tudi zato je bilo, iz nagajive privoščljivosti, prav sladko slišati Slakonjo, kako se upira TV-režiji. »A mi lahko prosim ne govorite v uho, medtem ko razlagam pravila,« je siknil, ko so ga zmotili pri pojasnjevanju modusa glasovanja trem žirantkam. Škoda le, da ni nekam med pojočo imitacijo kardinala Rodeta in norčevanje iz Vilija Resnika (»na duši nosiš greh velik kot kombajn, pel si pri Pop Design«) vrinil še slakonjizacijo kakšnega TV-direktorja. Če letošnja zmagovalka Maja Keuc – 
denimo med odvajanjem od žvečenja besed med petjem – slučajno ostane brez glasu, bomo povsem zadovoljni, če bo v Düsseldorf potoval Slakonja s plesalci Maestra. Kar koli bo bolje od holcarske inačice Lady Gaga, ki smo se ji za en par pajkic 
v barvi kameljih iztrebkov k sreči izo­gnili. Oziroma, kot je tvitnil Jonas Žnidaršič: »Čez dober teden mi bo na vrata trkalo pet boljših maškar Lady Gaga.« Amen. Pa tudi obdobje uspešnosti cenene dance muzike na evrovizijskem odru počasi, toda vztrajno mineva, naša zlata April je spominjala kvečjemu na grozovite srebrne Ukrajince iz leta 2007, ko je zmagala srbska Molitva.

Za konec se, skladno s skorajšnjim novim obdobjem medijskega uravnoteževanja á la Milan Zver, še malo uravnotežimo. Scensko pozicioniranje triperesne komisije, 
v sestavi Darja Švajger, Severina in Mojca Mavec, je rodilo vprašanje, ali je scenograf nanje pozabil in jih naknadno posedel v edini prosti kotiček, pri čemer je Švajgerjevo 
s podpornim stebrom tudi fizično ločil od drugih dveh. Res je, da bi bila smiselnost treh žirantk – če odmislimo Severinino štiklo, visoko vrezan dres in brezhibno zadnjico ter duet Švajgerjeve in Slakonje –
enaka, če bi sedele kje drugje. Vsako izmed dvanajstih pesmi so po-zdravile kot neizmeren presežek lepote, čudovitosti in odštekanosti (celo jodlarski R'n'B v izvedbi LeeLooJamais), zato je bil smisel trojice lahko samo – za super finale ' izbrati' Keučevo in April, torej, pevko za vse generacije in kvazi frikšov. Komentatorke so bile v 95 odstotkih navadne pleteničarke, Severinina simultana prevajalka pa je, stavimo!, ob živce spravila pol Slovenije.

Ampak: TV Slovenija je odkrila kamero, sceno, Slakonjo in šov, zmagal pa je edini dober pevsko-glasbeno-vizualni paket. Preveč ­dobrega naenkrat bi bilo že kičasto.