EPK: Vrhunski scenski projekt v štirinajstih slikah

Premiera glasbeno-scenskega projekta Placebo ali Komu potok solz ne lije v precej »predelani« mariborski Unionski dvorani (gledalci smo bili na tribuni na odru, nastopajoči pa v parterju dvorane) je bila programski uvod v Evropsko prestolnico kulture in zadnji del tretjega mednarodnega festivala novoglasbenega gledališča Choregie.

Ustanoviteljica ter idejna in umetniška voditeljica festivala Karmina Šilec je s Choregie, glasbenim gledališčem in z inovativnimi posegi v vokalno in komorno glasbo razprla prostor h kompleksnim večzvrstnim umetniškim dogodkom. Motto Pozravljena mati, vir ljubezni! razumemo tudi kot slovenski narod, kot Marijin, slovensko romanje k Materi Božji, ali pa kot dialog sodobnosti z glasbenim barokom. Vsekakor Karmina Šilec s svojimi puncami in odličnimi gosti ve, kaj dela, kaj hoče, kaj vsi znajo, zmorejo in kaj darujejo polni Unionski dvorani, ki je v četrtek zvečer nastopajoče nagradila s toplimi, dolgimi in spontanimi aplavzi ter ovacijami, kot se spodobi v dneh, ko so v Maribor uprte oči vse kulturne Evrope. V Mariboru so že številne poročevalske ekipe (CNN, ORF, DW, HTV, RAI...) in vtis je, da mesto še ne ve ali se ne zaveda, kako na očeh svetovne javnosti bo letos, kajpada s partnerskimi mesti.

Karmina Šilec ugaja

Placebo, kar v latinščini pomeni Ugajal bom, je najnovejši avtorski projekt Karmine Šilec in njenega dekliškega zbora Carmina Slovenica. Je scenski koncert v štirinajstih slikah oziroma po sedem v dveh delih. Glasbeno izhaja iz Pergolesijeve Stabat Mater, ki je stalnica od začetka do konca, ko se izkaže, da je izbor kompozicije z najglobljim pomenom in izpovedno težo. Skratka, Pergolesi poslušalcu in gledalcu najbolj seže v srce in dušo. Štirinajst postaj bi lahko opazovali tudi kot Marijin križev pot ali ženski križev pot, saj se dogajanje pravzaprav začenja 
s snemanjem Kristusa s križa s pomočjo obeh dramskih igralk in kot po evangelijih Marije Matere in Marije Magdalene. Karmina Šilec sicer zanika, da bi gledali žensko varianto križevega pota, a je končni Pergolesijev Amen, v katerem se zboru Carmina Slovenica v prvih vrstah parterja s petjem pridruži Slovenski komorni zbor, apoteoza vsega, kar smo spremljali. Dočakali smo žensko poveličanje; matere, matere z otrokom, slovenske matere, občudovalke Matere Marije po neštetih slovenskih cerkvah... To je kljub vsemu zgolj en vidik.

Mati in ženska pri Karmini Šilec nista »religiozni simbol«, nista samo krščanski element, sta tudi arabski, sta v dialogu med dvema kulturama, civilizacijama in religijama, a tudi to še ni vse. Mati in ženska se osvobajata; iščeta osebno svobodo, popolno identiteto zunaj slehernih manipulacij in »prilaščanja«, čeprav del zbora, postavljen v recitacijsko držo na desni strani prizorišča, že na začetku koncerta izgovarja stavek: »To je moje telo, ki se daje za vas!« To aludira na cerkveni ritual oziroma na obhajilo (Kristusovo telo). Ženska se mora moškemu darovati, če hoče postati mati, moški pa potem, kot da je ne zanima več, saj je kot Kristus že položen v grob. Projekt Placebo v bistvu časti mater samohranilko, bi lahko rekli rahlo ironično, ne pa družine.

Aktualizacija sodobne ženske

Bolj prefinjena je dimenzija aktualizacije ženske v sedanjem času. Je samozadostna slika igranja baročnega kroketa (Karmina Šilec ga je videla na nekem dvorcu na Irskem) – podajanje žoge v sobanah, sproščena (igra z žogami ob koncu projekta), razposajena in celo blasfemična (poslušanje rock glasbe prek slušalk in poplesavanje posameznih pevk v cerkvenih klopeh), izzivalna v sprejemanju Čokoladnega Jezusa kot največjega »tujka« v projektu, tako resnobnem, čutno-čustvenem in martiričnem ritualu. Prizor Chocolate Jesus Toma Waitsa v interpretaciji kontratenorista Bernharda Landauerja je odlično zapet, vendar ni tako prepričljiv kot njegovo petje pod Materjo Marijo (z Vivaldijevo glasbo); preveč spominja na znan prizor iz filma Amadeus Miloša Formana (figura sredi lutke konja, s katerim poplesava na odru in se vozi na patini).

Karmina Šilec je imela srečo, da je kar doma, v Mariboru, našla sopranistko Sabino Cvilak za interpretacijo vloge Matere Marije. Njena Marija ni zemeljska, zato ne nastopa na tleh, ampak ima funkcijo, kot bi rekli umetnostni zgodovinarji, skulpture v zraku; postavljena je na voziček, ki ga vozijo po odru, vsa v črnem, tako kot spomenik, občutljivo poje Bacha, Vivaldija, najraje ob spremljavi godalnega kvarteta. Ritual podajanja otroka, Jezusa, v njeno naročje je dvomljiv, ker pravzaprav nimamo vtisa, da je to živi Jezus, bolj prizor kaže na to, da zdaj Marija, 
v nadaljevanju Kristusove zgodbe, sprejme mrtvega dojenčka nazaj. Dvatisočletna zgodovina Matere Marije Karmini Šilec daje misliti: pojavlja se v številnih različnih vlogah; lahko je Eva, nova Eva, Odrešenica, Posrednica, včasih najbolj zaničevan lik, najmočnejša boginja Katoliške cerkve. Ima izjemno veliko moč, saj se priprošnje delajo k njej, ki lahko božjo voljo in odločitev celo prekliče!

Zbor Carmina Slovenica je najmočnejši v uvodnem prizoru prihajanja v cerkev in petja v klopeh Stabat Mater Dolorosa (Mati žalostna je stala), potem je bolj kot ne (prizori z Marijo) umaknjen iz odrskega dogajanja, dokler ne nastopi bolj v koreografski funkciji, ki se vsebinsko vse bolj širi; stopi v dialog z obema dramskima igralkama (ki se z zborom pomešata in počneta iste geste), uporablja rekvizite (paravan, stene kot delno zabrisana, v modrino osvetljena ogledala), ples (solistka je bila Kaja Lorenci), še en vokal (sopranistka Renata ­Vereš Klančič)...

Izbor glasbe se v celoti vklaplja 
v projekt Karmine Šilec, slišimo nekatere kompozicije, nastale samo za ta projekt. Tudi sama je nastopila kot skadateljica in režiserka lastne glasbe. Ob Pergolesiju, ki projekt Placebo glasbeno v celoti osmišlja, poslušamo variante ali druge kompozicije na temo Stabat Mater, najraje Vivaldija, Američana Jacoba Copperja (noviteta), sodobnika Latvijca Pēterisa Vasksa, baročnega Bacha (odlomki iz kantat), Angleža Gavina Bryarsa in, kot rečeno, same Karmine Šilec. Izbrala je zelo posrečen, funkcionalen in odlično pripravljen ansambel šestih solistov. Tu sta kot duo vse bolj uveljavljena harmonikar (osmišlja zvok orgel) Marko Hatlak in violončelistka Karmen Pečar ter ansambel Musica Cubicularis kot godalni kvartet: Domen Marinčič, Žiga Faganel, Vlatka Peljhan in Živa Ciglenečki. To niso originalne zasedbe, so pa zelo smiselne in izvajalsko prepričljive. A cappella zbor v koreografski in dramski funkciji zna vse na pamet, vse je do potankosti izdelano, naštudirano, kot bi poslušali glas Voca me iz Mozartovega Requiema. Zanimivo, da v tem baročnem kontekstu ni prostora za klasicizem in kajpada za Mozarta. On ne mara matere?!

Črno in baročno

Dramski igralki Jožica Avbelj in Olga Kacjan se recitatorsko identificirata z žensko svetovno poezijo, ki pa žal v koncertni knjižici ni navedena in citirana, tako da jo samo poslušamo (ob na mestih prešibkem ozvočenju in slabi slišnosti). V spominu ostaja verz: »Ljubezen in resnica se dotikata tako, da se odbijata!« To je poezija od Hafisa do Paula Valéryja. Nič slovenske! Kostumografijo je zasnovala Belinda Radulovič, ki je na balkonu Unionske dvorane pripravila še priložnostno razstavo izbora svojih dosedanjih kostumov. Poudarek je na črnini in baročnih, ponekod skulpturnih zasnovah kostumov, vendar ne preveč, ker bi sicer ovirali odrski gib, ki mora biti vseskozi do potankosti usklajen (zasnovali sta ga Kaja Lorenci in Karmina Šilec). Oblikovalec svetlobe je bil Andrej Hajdinjak. Od Renskih nimf v Cankarjevem domu (ki so mu najbolj uspele) do danes je zasnoval veliko lučnih ali svetlobnih projektov. Ima občutek za psihologijo svetlobe, verjetno bo prešel na psihologijo barv tako kot v svojih predstavah slavni Robert Wilson.

Osrednje sporočilo projekta Placebo bi bilo, gledano z moškimi očmi, da se ženska dela, kot da preveč trpi, v ženskih pa, da je vse to res, če ne še huje; moški namreč nikoli ne bo dojel materinske ljubezni do otroka, ki je močnejša od ljubezni do moškega! In to od prazgodovinske Matere Zemlje dalje. Pergolesijeva Stabat Mater je v poznavalskem okusu Karmine Šilec ena najlepših kompozicij v glasbeni zgodovini. Od tod je raziskovala naprej, na primer odkrila sekvenco iz 13. stoletja Stabat Mater Speciosa kot bolj optimistično slavljenje rojstva, kar se kaže v drugem delu; bolj profanem in provokativnem. Način »počasnega poslušanja« jo je idejno približal v glasbi sorodnemu Vasksu, ki se izogiba »atraktivnosti« in všečnosti na prvi pogled ter od poslušalca zahteva poglobljeno meditacijo. Podobna je glasba Gavina Bryarsa. Dramaturški lok je gradila kot dialog med tekstom v glasbi in izborom pesmi.