Fake Orchestra - Ljudski koncert v dnevni sobi

Zvečer bodo v imeli v ljubljanskem Cankarjevem domu poseben decembrski koncert.

Objavljeno
08. december 2017 07.00
Posodobljeno
08. december 2017 07.00

Za svoj tradicionalni decembrski koncert v ljubljanskem Cankarjevem domu bo skupina Fake Orchestra v akustični izvedbi predstavila bolj in manj znane ljudske pesmi iz različnih slovenskih pokrajin. O decembrskih nastopih in dvajsetih letih delovanja smo se pogovarjali s pevko Ano Vipotnik in kitaristom Igorjem Leonardijem.

Že nekaj let zapored pripravljate v Štihovi dvorani decembrske koncerte. Zakaj ste se odločili za te nastope, ki so zelo intimne narave?

Igor Leonardi: Iz kongresnega dela Cankarjevega doma so nas poklicali in rekli, da bi nas radi povabili na koncert, glede na to, da nas kulturni del Cankarjevega doma nikoli ne povabi. Tako smo imeli pred petimi leti tam prvi koncert in je bil dobro sprejet, zdaj pa nas še kar vabijo in tako pripravljamo bolj intimne koncerte v Štihovi dvorani. Ponujali so nam tudi večjo dvorano, vendar je nam ta zelo všeč, ker ima prijetno amfiteatrsko obliko in se hitro ustvari super ozračje, kot na koncertu v dnevni sobi.

Običajno pripravite poseben program, imeli ste večer glasbe Billie Holiday, pa balkanskega etna, letos obljubljate Rožice. Kaj bomo slišali?

Ana Vipotnik: To bo pisan šopek slovenskih ljudskih pesmi, ki smo jih izvajali v teh naših dvajsetih letih v rahlo posodobljenih različicah. To bo nekaj posebnega za naše drago decembrsko občinstvo, ki je precej zvesto in nas že tradicionalno hodi poslušat. Res je veliko povratnikov.

Ko sta oblikovala zasedbo, sta ji nadela naziv Fake Orchestra. Kakor da bi si želela imeti pravi večji orkester, pa si tega ne moreta privoščiti.

Igor Leonardi: Najprej smo bili Fake, nato pa še Orchestra, ker se je izkazalo, da smo imeli veliko različnih zasedb, tako da nas je bilo včasih tudi po dvanajst na odru. Zvenimo lahko tako ali drugače, kot orkester, kot manjša zasedba. Nismo pravi, temveč nepravi (fake) orkester. V bistvu pa je to glasbeni kolektiv. Članstvo se tudi prilagaja posameznim glasbenim projektom. Igrali smo že marsikaj, od inštrumentalnega jazza, slovenske ljudske, različne glasbe sveta ... V trenutni zasedbi so poleg naju še Primož Fleischman (saksofon, flavta), Igor Matković (trobenta in krilovka), Ana Šimenc (saksofon); Tadej Kampl (kontrabas), Lazaro Amed Hierezuello Zumeta (tolkala) in Enos Kugler (bobni). Posebni gostje letošnjega koncerta z imenom Die Romantische Cravalle bodo Peter Hawlina na kitari in njegove vnukinje, ki slovensko ljudsko pesem spontano izvajajo v njeni izvirni, večglasni obliki.

Fake Orchestra v Štihovi dvorani.

Foto Zvečer bodo v imeli v ljubljanskem Cankarjevem domu poseben decembrski koncert.


Praviloma igrate zelo promiskuitetno glasbo, v kateri povezujete vse mogoče in nemogoče stile med sabo. Od kod taka opredelitev?

Ana Vipotnik: To je nastalo spontano, s tem kapljanjem novih članov v zasedbo, pa tudi različnih gostov, saj je vsak prinesel kaj svojega, kaj drugačnega in to je potem ostalo. Pa radi smo spletali takšne glasbene venčke.

Nastajajo aranžmaji demokratično ali avtokratično?

Igor Leonardi: Ahhh ... Kaj pa jaz vem. Sicer sem nekako glasbeni vodja zasedbe, vendar vem, da glasbenikom ne smeš preveč natančno govoriti, kako in kaj naj zaigrajo. To so veliki mojstri, ki jim je treba pustiti precej svobode. Sicer pa vestno koketiramo z jazzom v smislu, da imamo precej odprtega prostora za improvizacije. Vrhunskim glasbenikom moraš pustiti, da so ustvarjalni. Vedno pa sta nekako v ospredju etno glasba in jazz. Za oboje je namreč značilna velika mera improvizacije.

Ana Vipotnik: Zdi se mi, da je v glasbi tako ali tako najbolj zanimiva ravno improvizacija, ko se glasbeni prostor odpre in se glasbeniki prepustijo trenutku.

Igor Leonardi: To je lepota ustvarjanja v trenutku navdiha. Nekatere skladbe, sploh v jazzu, so zgrajene tako, da imaš osnovno temo in del, kjer se improvizira, potem pa se spet vrne na to temo. Improvizacija ni nič novega in nič slabega, je sestavni del glasbe ves čas in ni nujno, da je neposlušljiva.

Igor, veliko nastopate v različnih glasbenih kombinacijah, pogosto s precej mlajšimi glasbeniki. Koliko talenta in srčnosti vidite v njih?

Igor Leonardi: Ogromno. Tehnika obvladanja inštrumenta zelo pomaga, na koncu pa so pri izvedbi, predvsem za poslušalca, pomembni ideja in čustva, to notranje sporočilo glasbe, kaj ti nekdo govori. Zame je zelo pomembno, kako zna nekdo deliti glasbo. Smo v polju skupinskega muziciranja, kjer je zelo odvisen pristop. Moramo vedeti, da naša popularna glasba izvira iz Afrike in Združenih držav Amerike, saj se je razvila iz bluesa.

V Afriki pa imajo to sodelovanje glasbenikov, sodelovanje tonov, ki se prepletajo in skupaj dihajo. Tam so si to izmislili in taka glasba je živ organizem, ki sledi matematičnim pravilom. Glasba je znanost, zelo eksaktna znanost. Glasba je prav poseben človeški izum.

Prav tako sestavljate program za novi jazz klub na Ljubljanskem gladu. Kako pomembno je za glasbenike nastopanje v živo?

Igor Leonardi: Tako kot za nogometaša, da igra na stadionu, polnem občinstva. Klub je lepo zaživel. Je zelo populistično usmerjen, saj imamo v programu poleg jazza še funk, soul, rhythm and blues, rock, blues ter plesno latino glasbo. Program je zelo raznolik, ker smo ugotovili, da ljudi zanima zelo različna glasba. V Ljubljani pa ni bilo takega kluba.

Ana, kako se lotevate pevskih interpretacij pesmi, ki niso v slovenščini?

Ana Vipotnik: Sprva me poleg same melodije pritegne zvok jezika. Ponavadi mi je tudi zelo všeč jezik, nato si besedilo prevedem, ga poslušam in naštudiram, kako se kaj izgovarja, potem pa se pri petju skoncentriram na samo bistvo pesmi.

Opazil sem, da imate svoj dihalni studio. Zveni precej nenavadno, da ljudi učite dihati.

Ana Vipotnik: Poleti sem se vrnila iz Los Angelesa, kjer sem začela študirati tehniko dihanja (MDH breathing coordination). Dejstvo je, da vsi dihamo, lahko pa posameznik naredi kar nekaj stvari, da izboljša svoje dihanje. Z vajami se da razumeti, kako deluje tvoje dihanje, in ga izboljšati. To je v veliko pomoč pevcem pa tudi športnikom in drugim.

Vidva sta tako glasbeni kot živ­ljenjski par, ki si je ustvaril družino in jo z glasbo preživlja. Kako vama uspeva usklajevati glasbene in družinske obveznosti?

Igor Leonardi: Z varuško. (smeh) Zdaj sta otroka že tako velika, da sta lahko sama, kadar imamo nastop v Ljubljani, ob stalni telefonski povezavi, seveda. Če imamo nastop kje drugje, pa pride Liza.

Ana Vipotnik: Ko si ustvariš družino in pridejo otroci, se navadiš žonglirati z obveznostmi. Je pa tudi res, da smo ravno zaradi najinega poklica veliko več skupaj kot marsikatera druga družina. Zato sem zelo hvaležna, da imam tako delo, da sem lahko veliko z otrokoma.

Igor Leonardi: Otroci potrebujejo tvoj čas, ne le da si zraven, ampak da z njimi tudi kaj počneš.