Tiskane izdaje
Boris Berezovski je že več kot desetletje eden najbolj iskanih pianistov na svetu. Obiskovalcem Ljubljana festivala je med drugim pripravil posebno poslastico, Koncert za klavir in orkester v d-molu Sergeja Rahmaninova, znameniti koncert, znan po izjemni pianistični zahtevnosti.
Včeraj je Boris Berezovski, leta 1969 v Moskvi rojeni virtuoz, ki je glasbeni svet zavzel po gladki zmagi na mednarodnem tekmovanju Čajkovski v Moskvi leta 1990, v Križankah z orkestrom Slovenske filharmonije izvedel Hačaturjanov Koncert za klavir in orkester v Des-duru in Koncert za klavir in orkester v d-molu Sergeja Rahmaninova, nocoj bo v dvorani Slovenske filharmonije nastopil z recitalom, na katerem bo odigral dela J. S. Bacha, F. Liszta, F. Chopina in P. I. Čajkovskega (sprva so bile sicer na programu skladbe C. Debussyja in S. Rahmaninova).
Nastopa v Ljubljani, kjer je pred več kot desetletjem in pol enkrat že nastopil z violinistom Vadimom Repinom, sta ena od postaj na njegovih letošnjih poteh: v Ljubljano je priletel iz Moskve, že ta teden sledi koncert v Kotorju (ponovitev ljubljanskega recitala), v petek ga pričakujejo v Parizu.
Z umetnikom smo se pogovarjali v nedeljo; od desetih dopoldne je neprekinjeno vadil v Viteški dvorani, malo pred eno mu skodelica kave z mlekom in cigareta v bistroju nasproti Križank nista bili odveč.
Gospod Berezovski, prihajate iz družine glasbenikov. Kdaj ste spoznali, da je vaše poslanstvo klavir?
To se je zgodilo nezavedno, brez razmisleka o tem, kaj hočem postati in kaj hočem početi v življenju. Ne spomnim se, da sem se sploh kdaj odločal o tem. Svoje odločitve pa nisem nikdar obžaloval. Biti pianist je čudovit poklic, igrati odlično glasbo je zmeraj velik užitek. Srečen sem.
Revija Gramophone vas je pred časom razglasila za edinega pravega naslednika velikih ruskih pianistov preteklosti, vi pa ste takrat pripomnili, da ruski glasbeniki nimajo nujno tudi posebne afinitete do ruskih skladateljev.
V umetnosti zmeraj najdemo veliko raznolikost, vplivi prihajajo z vseh koncev in težko je zakoličiti jasne meje. Moji učitelji klavirja so bili na primer iz Irske, Belgije in tako naprej. Edine prave meje postavlja ljudska glasba, ki jo imam nadvse rad. Ko govorimo o duhovnosti, o zborovski glasbi in liturgiji, lahko v ruski glasbi seveda zasledimo grške vplive. In če govoriva o ruski tradiciji ali pa kateri koli nacionalni tradiciji, se morava pogovarjati o ljudski glasbi.
Pa neruski glasbeniki po vašem mnenju zmorejo dojeti tako imenovano rusko dušo?
Nisem prepričan, da bi bil pravi odgovor ne, poznam mnogo odličnih posnetkov del iz ruskega pianističnega repertoarja, ki so jih bolje od nekaterih ruskih odigrali neruski izvajalci. Zmeraj povem, da mi je posnetek klavirskega koncerta P. I. Čajkovskega Solomona (Cutnerja) odprl oči za obširni ruski pianistični repertoar. Seveda lahko dodam, da ga je ruskim glasbenikom morda res laže razumeti, a saj vemo, vsakega jezika se je mogoče naučiti.
Kako pristopate k Rahmaninovemu koncertu za klavir in orkester v d-molu? Eden od vzorov bi očitno lahko bila Horowitzeva izvedba; Horowitz je ne nazadnje komponista poznal.
Res je, a obstaja toliko dobrih izvedb te skladbe, da vam ne bi mogel odgovoriti z le enim imenom, vsak od velikih pianistov je v njej odkril nekaj svojega.
Kako se je spreminjal vaš pogled na interpretacijo tega znanega koncerta? Se zdi, da so vse možnosti že preigrane, izčrpane?
Interpretacije se zmeraj razlikujejo, a zame ni to nič novega, jaz zmeraj improviziram, za improvizacijo je vedno neskončno veliko možnosti, zato o tem, da smo izčrpali vse mogoče načine branja skladbe, sploh ni mogoče govoriti. Dejstvo, da le ena, fiksirana interpretacija ni mogoča, me žene naprej, zmeraj iščem nove poglede, to je odvisno od trenutnega razpoloženja, včasih celo od publike, akustike dvorane, od tega, kako sem sestavil program, od mnogih dejavnikov torej. Nimam le ene interpretacije ničesar.
Slišal sem posnetke izredno počasnih izvedb koncerta.
Moj pristop je, kot sem rekel, odvisen od marsičesa, včasih je moja izvedba poudarjeno romantična, včasih poduhovljena, Rahmaninov je pač pogosto izhajal iz pravoslavne glasbene tradicije, kdaj drugič se odločim za lahkotnost in ljubkost klasične pianistične tradicije.
Vprašati sem vas mislil, zakaj Hačaturjan na ljubljanskem koncertu z Orkestrom Slovenske filharmonije, a je morda bolje, če vprašam, kako nasploh sestavljate programe.
Na klasično glasbo sta, kot vemo, izjemno vplivali cerkvena in ljudska glasba. Hačaturjan je bil tipični zaljubljenec v ljudskost in to noto njegovega opusa občudujem. Ta glasba, polna enkratnih harmonij, je začinjena z lokalnimi armenskimi sestavinami, na drugi strani pa je Rahmaninov, povezan z ortodoksno tradicijo. Za ljubljanski koncert sta torej izbrana dva glasbena pola, dva popolnoma različna klavirska koncerta, eden grob, divji in lep, drugi čisto iz drugega sveta. To je sicer zanimivo, a za izvajalca kar zahtevno, mislim, da potrebujem dvajset minut, da po igranju teh velikih koncertov pridem k sebi.
Dogovori z orkestri, ki imajo širok repertoar, niso zahtevni, zmeraj se najde kaj primernega, no, včasih se moram odreči svojim preferencam zaradi raznolikosti. Pri recitalih pa sem seveda popolnoma svoboden in poskušam programe sestaviti kar se da nemonološko. Ne maram večerov le z Beethovnom, le s Schubertom itd., raje imam mešanico. Tako se mi zdi bolj zanimivo, na primer tako kot nocoj: Bach, List, Chopin, Čajkovski.
Kdo so bili skladatelji, ki so najbolj vplivali na vaše razumevanje glasbe?
Na začetku je bil to vsekakor Čajkovski, on je bil moja prva ljubezen. Kot najstnik sem poslušal tudi veliko džeza in rokovske glasbe, zdaj pa ugotavljam, da vse bolj in bolj poslušam le klasično in ljudsko glasbo, ti sta v resnici moja strast.
Kakšne izvajalske izzive imate pred sabo? Kaj bi radi posneli?
Ravno zdaj sanjam o Olivierju Messiaenu, rad imam njegovo glasbo, a zanjo je treba imeti dovolj časa, da se ti razkrije njena večplastnost. To je moj naslednji projekt, morda bom v letu dni začel snemati Vingt regards sur l'enfant-Jésus, a ne vseh dvajsetih stavkov, morda le nekaj, nisem še gotov.
Kakšna bi bila vaša definicija popolne izvedbe?
(v smehu) Popolna izvedba je takrat, ko za koncert dobiš fantastičen honorar in se veliko deklet postavi v vrsto, da bi te objelo. Ne, to mi še ni uspelo.
Steinway, Bösendorfer, Yamaha?
Steinway je zdaj prva izbira, pred drugo svetovno vojno pa je bil to Bechstein, to je bil absolutno najboljši klavir, ki ga je bilo mogoče dobiti, a po bombardiranju tovarne si niso nikdar opomogli. Steinway je danes v vseh pogledih daleč pred konkurenco.
