Feri Lainšček - Šlagerji panonskega poeta

Kulturni center Maribor je v zbirki Simfonica Slovenica izdal pesniško zbirko Šlagerji. Knjiga prinaša obsežen izbor uglasbenih pesniških besedil Ferija Lainščka, ki je obogaten z avtorjevo fotobiografijo. Knjigo je uredil Dušan Hedl, spremno besedo pa prispeval Dragan­ Bulič. Za Delo je Lainšček ­podrobno pojasnil svoj odnos do glasbe in glasbenikov.

Ste kdaj imeli glasbene ambicije, željo, da bi igrali inštrument, peli, imeli svojo rockovsko zasedbo?

Nimam posluha in niti himne ne znam tako zapeti, da bi bila njena glasbena vsebina prepoznavna. Ko sem bil majhen in so bili samo radijski sprejemniki, sem bil prepričan, da so ljudje, ki govorijo iz radia, dejansko v radijskem sprejemniku. Moja prva poklicna želja v zgodnjem otroštvu je bila, da bi igral klarinet v radijskem sprejemniku. Mislim, da se je takrat zasejalo to, kar me je kasneje povezovalo z glasbo.

Katera je bila vaša prva uglasbena­ pesem? Se še spomnite vtisa, ko ste prvič slišali svoje besede, odete v glasbo?

Pravzaprav sem se že nekaj časa spraševal, katera je bila prva. Tega ne vem natančno. Najbolj se iz ­zgodnjega obdobja spomnim pesmi Mary Ann, ki jo je zapel Oto Pestner in je bila takrat uspešnica. Pestner je potreboval besedilo za glasbo, ki jo je že imel napisano. Mislim, da je takrat posredoval pevec, zdaj ga ni več na sceni, Zvone Kumar, ki so mu takrat rekli 'goriški slavček', veliko je prepeval v Goriških brdih. Bil je povezan s Pestnerjem in zdi se mi, da mu je on takrat rekel, da lahko jaz napišem besedilo.

Kje ste jo pa prvič slišali?

Mislim, da v studiu 14 na ljubljanskem radiu, kjer je bila posneta. To je bil edini studio, v katerem se je takrat snemalo. Je pa ta studio močno povezan z mojimi glasbenimi sodelovanji.

Tam sem spoznal skladatelja Deča Žgurja, ki mi je na moje nenehno moledovanje, naj mi za božjo voljo pove, kako ustvarjati besedila za glasbo, razložil osnove tega posla. O metriki, ritmu ... Ob enem od radiatorjev na hodniku pred studiem 14 si je vzel petnajst minut časa in mi pojasnil vse, kar je treba. Vse drugo so prinesle izkušnje. Ob tistem zarjavelem radiatorju mi je dal v roke ključ za tovrstno ­ustvarjanje. (Smeh.)

Sodelovali ste z različnimi ­glasbeniki, predvsem pevci in pevkami. Kako se srečata vaša pesem in določena pevka ali pevec?

Redko se spomnim skladbe, ki bi nastala po naročilu. Nikoli nisem ničesar prodal. Vedno je bila neka povezava na osebni ravni, ali z glasbenikom ali izvajalcem. Vsa moja glasbena sodelovanja so osebne zgodbe in z vsemi sem ohranil dolgotrajno prijateljstvo.

Kamorkoli se ozrem, recimo k Mii Žnidarič, s katero sva veliko sodelovala, je v ospredju osebna zgodba. Tudi z Ditko, s katero zdaj veliko sodelujem, naju je ­združila kemija ujemanja. Enako je z romskimi zasedbami, s katerimi sem veliko sodeloval. Vse to so druženja, ­prijateljstva ...

Mislim, da so moja besedila za glasbo nastajala spontano in še danes nastajajo tako. Imam odgovornost do pevca ali pevke, saj se zavedam, da besedila, ki jim jih položim v usta, postanejo njihova in da bodo ostala z njimi.

Občasno napišem besedilo na že narejeno glasbo, imam pa rajši svobodo – napišem besedilo, ki ga nato odenejo v glasbo. Če je kaj spontanega v mojem življenju, so to sodelovanja z glasbeniki. Zdi se mi, da me je to neizmerno obogatilo, saj so glasbeniki zelo dobra družba. Rad imam glasbenike, ki se jim po koncertu ne mudi domov.

Zagotovo so sodelovanja z glasbeniki vplivala na to, da je moja poezija taka, kot je. Ko slišiš izvedbo uglasbenega besedila, ga to do konca razkrije. Razgali ... in ni prostora za mašila, leporečenje, za prazen govor ...

Na drugi strani se zavedaš teže izgovorjene besede, česar se pesniki včasih premalo zavedamo. Gotovo je tudi to vplivalo na ritmično strukturo moje poezije, na metriko ... iz tega se je rodila rima.

Ker sem že od Mie Žnidarič naprej pisal predvsem za pevke, se je rodil ta moj ženski lirski subjekt. Moja poezija ima, tisti, ki jo poznajo, to vedo, moški in ženski lirski subjekt. Ta lirska subjekta sobivata in sta si različna, saj je ženska polovica moje duše nekoliko drugačna od moške.

Ditka poje Ferijeve pesmi. 

Foto: osebni arhiv

Kaj je lažje napisati, pesem, ki potrebuje glasbo, ali besedilo na že narejeno glasbo?

Nedvomno je lažje napisati besedilo, ko še ni glasbe. Pri tem moraš računati še na glasbenika, ki pride dovolj blizu temu besedilu. Nekaj skladb sem ustvaril tako, da je bila glasba že narejena. To je zame dolgotrajen proces, ker moram usvojiti glasbo, saj nisem glasbenik. Včasih traja tudi en mesec, da nastane preprosto besedilo na glasbo. So pa te skladbe običajno zelo dobre. Kot kaže, vendarle znam zlesti glasbi pod kožo. Poudarjam, da to ni nekaj, kar bi stresel iz rokava, zato se tega lotim zelo redko.

Je bilo kakšno glasbeno sodelovanje za vas posebna izkušnja?

Zelo lepa je bila izkušnja z Mio Žnidarič, s katero sva ustvarila dva albuma in ostala v jazzovski glasbeni logiki. Če postavim Mio na začetek, je zdaj tu Ditka, s katero nastopava po Sloveniji že na večjih odrih. Težko bi poimenoval Ditkino ustvarjanje, ker ni niti šanson, niti jazz, niti pop ... Najini literarno-glasbeni večeri so unikum.

Koliko vpliva imate na glasbo, ki bo zvenela ob vaših besedah?

Na moji lestvici vrednot je takoj za ljubeznijo, ki jo upesnjujem, svoboda. Svoboda v vseh ozirih. Pri vseh teh sodelovanjih pustim, da gredo zadeve svojo pot, da se vključita skladatelj in izvajalec. Želim si samo, da bi nastala neka celota. Mogoče sem imel nekoliko več vpliva pri ustvarjanju z romskimi glasbeniki, predvsem projektu Halgato band, ki je bil zelo uspešen v panonskem okolju.

Novo zbirko uglasbenih pesmi ste poimenovali Šlagerji. To je pri nas še vedno slabšalni izraz za popevke.

Idejo za nastanek te knjige je dal Dušan Hedl, stari panker, ki je iz Centra za dehumanizacijo in je na našem koncu legenda. Naslov Šlagerji je nastal iz najine skupne ironije, skupne distance do tega, kar je tu zbrano. Zdelo se mi je simpatično. Mislim, da je ta nepretencioznost dobrodošla.

Zbirko krasi tudi vaša fotobiografija, kar se mi zdi precej nenavadno. Kaj vas je navedlo na to?

Tudi to je bila urednikova ideja. Dejal je, da če že prestopava meje, dajva še eno. Tu so prvič objavljene fotografije iz moje mladosti. Prav tako prvič fotografije z nekaterimi glasbenimi sodelavci. To je ena majhna ekskluziva. Je pa tudi res, da iz mojega otroštva in mladosti ni veliko fotografij.

Čeprav ste med slovenskimi literati skorajda popkulturna zvezda, je o vas dokaj malo znanega zunaj ustvarjalnega dela. Dobro skrivate zasebnost ali vaša zasebnost nikogar ne zanima?

Že zdavnaj sem se odločil, da bom skušal zavarovati družino in zasebno življenje, ne skriti, temveč zavarovati pred javnostjo. Hotel sem, da živimo običajno družinsko življenje, in zdi se mi, da mi je to uspelo. Ob vsem tem mojem dinamičnem življenju mi je uspelo vzgojiti sijajna otroka. Hči je gradbenica, stara 35 let. Sin pa glasbenik, ki se ukvarja z elektronsko glasbo in je star 24 let. V knjigi je zadnja fotografija z vnukinjo Teso Terezo, ki se stara nekako tako kot jaz na prvi fotografiji. Vmes je tistih gromozanskih 57 let, se kar zgrozim, ko pomislim na to.