Tiskane izdaje
Ukradeno v glasbi je tako širok pojem (koncept in osrednja tema letošnjega festivala), da nanj niso do zadnjega znali odgovoriti ne pisci, ne organizatorji, ne umetniški vodja s sodelavci, ne občinstvo. So se pa še najbolj prilagodili glasbeniki.
Kraja naj gre na sodišče, glasba pa na oder, bi lahko rekli, saj nam je pravzaprav vseeno, ali je Bach kradel Vivaldiju, Mozart Haydnu, da ne naštevamo do konca, kajti na srečo občinstvo vsaj prve tri večere v polni Unionski dvorani ni razmišljalo o teh filoloških finesah, ampak je uživalo v dobri glasbi, ko jo je bilo z odra slišati, in manj dobri ali slabi, kot se je je prav tako dobro slišalo.
Tema Ukradeno, napisana z vprašajem, pa vendarle postavlja nek relativnostni odnos, saj bi s klicajem že poklicalo policijo, odvetnike in sodišče. Na srečo ni bilo v dvorani nobenega vidnega slavljenca, da bi mu zapeli Vse najboljše (kot slavna Marilyn Monroe svojemu predsedniku Kennedyju na videu), ker bi takoj morali plačati tantieme slavni založbi Warner/Chapell Music, ki je to pesem kdo ve na kak pravniški način vzela ali celo odkupila in od nje načrpala avtorskih pravic za sto milijonov dolarjev. Pazite, kaj boste odslej peli v gostilnah, na pogrebih, proslavah in na drugih javnih mestih. V tem smislu je bil Festival Maribor poučen in že skoraj »streznitveni«.
Tako je bil najboljši festivalski večer drugi. Zanj so skupaj zasnovali vsebino Richard Tognetti kot prvi avtor projekta s številnimi sodelavci: Jure Ivanušič, tudi nastopajoči bralec in predavatelj z odra, kot nekakšen pravični sodnik in posledično utemeljevalec »kazni«, Aljaž Zupančič kot dramaturg in avtor tekstov, Marko Vezovišek kot avtor tekstov, Robert Murray in Joseph Nizeti kot sodelavca pri dramaturškem konceptu in Nejc Bečan kot avtor priredb.
Ta večer je bil najbolj nazoren glede na naslov festivala, najbolj dokazljiv in hkrati simpatičen, ker iz tega ni delal obsodb, problemov in ni preveč moraliziral, čeprav se je pri Ivanušiču bolj kot ne pokazal njegov »pravičniški pristop« kakega ameriškega sodnika. Bolj kot iz zgodovine klasične glasbe so bile kraje ilustrativne in razvidne iz pop in filmske glasbe.
Na mnoge primere smo nasploh pozabili ali nam ni bilo toliko do tega, na primer, ali je ukradena Bachova glasba za slavno skladbo A Whiter Shade of Pale skupine Procul Harum (tu z videom na steni Unionske dvorane, tako kot še mnogi drugi video utrinki, kar je dajalo večeru še posebno verodostojnost).
Sodišče bi sodbo najbrž razveljavilo, češ da si je Bach svoj Air iz Suite št. 3 izposodil pri Vivaldiju, torej bi morali dati v zapor Bacha, ne pa nedolžne Procul Harum.
Kako so avtorji večera pripeljali na oder oziroma pod in pred njega cigane, člane skupine Gypsy Devils, je bolj konceptualno vprašanje in bolj posledica poslednje Ivanušičeve trditve z odra, češ da so največji kradljivci glasbe cigani! In nato so prišli in vrnili ukradeni 24. Paganinijev Capriccio z briljantnim solom na cimbalah Ernesta Šarközija. To je bilo dovolj, da je bila Unonska dvorana naslednji večer spet polna!
Na uvodnem koncertu le simfonija Jupiter
Uvodni večer je bil delno uspešen; avtor programa, solist in dirigent Richard Tognetti kot da si je naložil preveč dela in obveznosti. V Haydnovem Koncertu za violino in orkester v C-duru je bil odličen le drugi stavek Adagio, ko je solistova Guarnerijeva violina pokazala svoj čaroben zvok in je sama napolnila najbolj akustično slovensko dvorano.
V tretjem stavku Finale. Presto je bil tempo prehiter za igranje in dirigiranje hkrati. Obe Beethovnovi Romanci za violino in orkeste v G - duru (ta slavna iz reklam) in F - duru (tehnično zahtevnejša) sta bolj hoteli dokazati, da je mladostni Beethoven dajal snov za svoje kasnejše »kraje«.
Pri Mozartovi simfoniji Jupiter kot posebni poslastici večera pa smo prvič sploh sledili dirigentovi hkratni igri violinskih pasaž v simfoniji skupaj z intenzivnim dirigiranjem in angažirani igri festivalskega sestavljenega orkestra pretežno iz ljubljanskih, mariborskih in srbskih glasbenikov, pri čemer so imeli trobilci stare inštrumente! Jupiter je bil z lahkoto zmagovalec otvoritvenega večera!
Ukradeno ? Vrnjeno? z Gypsy Devils v prvem delu in skupaj festivalskim orkestrom kot »spremljava« njihovih vragolij in skupnih aranžmajev z dirigentom Simonom Krečičem v drugem delu koncerta je pomenil triumf ciganske glasbe ali vsega tistega, kar je povezano z njimi; od Liszta (Madžarska rapsodija) in Brahmsa (Madžarski plesi) do Emmericha Kalmana (arija Komm Zigan iz operete Grofica Marica) in Georgesa Bizeta (Carmen) ... do skupnih Ruskih ciganov in Židovskega venčka Emila Hasale, še enkrat Paganinija in na koncu slovitega Montijevega Čardaša, ko so ciganska violinista primaš Štefan Banjak in Emil Hasala ter violist Jozef Harkaš zlahka premagali godalce v orkestru.
Ukradeš, če znaš, vrneš, če ne znaš, bi lahko komentirali. Tu pa sta se izkazala še solist na klarinetu in posebni obliki klarineta tarogato Zoltan Grunza in pevka (arija Grofice Marice, Oči čierne) ter violončelistka Silvia Šarköziova. Stoječi aplavzi za velemojstre, na čelu s cimbalistom Ernestom Šarközijem. Lahko bi komentar spremenili: če ne znaš, ne ukradeš, če znaš, pa ukradeno oplemeniteno ali z obrestmi vrneš!
Kdo je ukradel dvorec Dornava?
Drugačen vidik kraje se je pokazal na matineji na dvorcu Dornava. Tu so ukradli vse, razen duše, bi lahko ponovili po nagovoru predsednika odbora za obnovo. Dornava je kot baročni evropski biser žalostna zgodba slovenske nekulturnost. Če imamo oblast v Bruslju, morajo tam vedeti, kaj je treba obnoviti, naši pa bi bili v tem smislu le posredniki, programerji in prejemniki investicijskega denarja: če ne bi bili taki ignoranti!
V dvorcu sta nastopila violinist Richard Tognetti in pianist Per Rundberg. Oba sta odlična glasbenika, kar sta dokazala s celotnim programom Prokofjeva, Debussyja in Beethovna. Njun glasbeni dialog je bil perfekten, pianistov delež močnejši kot je običajno, tako da so na odličnem Faziolijevem koncertnem klavirju prišle do izraza vse nianse. Za dodatek smo slišali variacije na židovsko ljudsko pesem.
Jaz koncert Ruthenia kot »retrospektiva velikih ruskih skladateljev«, kot piše v podnaslovu avtorja programa, skladatelja in pianista Marka Črnčeca se je izkazal bolj kot »one man show«, torej igranje pianista mdtem ko so vsi drugi na odru počivali, nekateri menda celo zadremali!
Od retrospektive velikih ruskih skladateljev Skrjabina, Rahmaninova, Stravinskega, Prokofjeva, Šostakoviča smo slišali pet odstotkov nedefiniranih temic, za katere je bil bolj kot pianist in tu še dirigent Marko Črnčec »odgovoren« sedemčlanski ansambel (godalni kvartet, rog, oboa, flavta), medtem ko sta jazzovski kontrabasist Chris Jennings in bobnar Rudy Royston čakala na svoj komajdočakani in bolj obvezni kot vsebinsko smiselni solo nastop!
Marko Črnčec nima veliko pojma o klasični kompoziciji, še manj o »retrospektivi velikih ruskih skladateljev,« sicer nam ne bi naredil takega kompozicijskega razočaranja, kot ga je!
