Tiskane izdaje
Finska violinistka Satu Vänskä je veljala za čudežnega otroka. Rojena na Japonskem se je že pri treh letih seznanila z igranjem na violino. Po študiju v Nemčiji in angažmaju v številnih eminentnih evropskih orkestrih se je odločila za Avstralijo. Kot koncertna mojstrica in solistka redno nastopa z Avstralskim komornim orkestrom (ACO), ki je relativno majhna zasedba, a vrhunska in glede na preplet žanrov tudi vznemirljiva.
Iz sosednje sobe stanovanja ob mariborskem parku je slišati violino, Richard Tognetti, direktor ACO, umetniški direktor Festivala Maribor in njen mož, se uigrava za večerni nastop. Zakonca sta očitno odlično usklajena, ob vrhunskem obvladovanju violine ju druži tudi strast do novih, pogosto nenavadnih glasbenih sintez ter multimedijskih vsebin. Vse to se letos spet manifestira na Festivalu Maribor, kjer so ob strogo klasičnem programu na sporedu tudi številni projekti, ki jih sicer redko vidimo v koncertnih dvoranah.
Dejali ste, da so dolge in mrzle finske zimske noči kot nalašč za razvijanje glasbenega genija, vendar so očitno takšne tudi kratke in tople avstralske zimske noči?
Zagotovo. Sicer pa sta Finska in Avstralija zgolj na videz drastični nasprotji, zame sta obe državi nekako na obrobju oziroma kar na koncu sveta. To ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Kar se tiče Avstralije, je prednost neobremenjenost s tradicijo, kar pomeni neomejene in neskončne ustvarjalne možnosti, odprtost in drugačno senzibilnost občinstva. Avstralski komorni orkester ima zelo zveste poslušalce, ki z veliko naklonjenostjo spremljajo preplete različnih glasbenih zvrsti.
Evropa in ZDA, še zlasti New York, so tukaj veliko bolj rigidne in konservativne?
Težko je potegniti vzporednice, še zlasti New York je na področju klasične glasbe skoraj sinonim za okostenelost, poglejte, recimo, skrajno dolgočasen repertoar Newyorške filharmonije. V Avstralijo sem prišla iz Nemčije, kjer položaj ni dosti drugačen, vendar se Nemci vsaj zavedajo, da so takšni, in se znajo iz tega tudi ponorčevati.
Verjetno je ena redkih bolj odprtih evropskih glasbenih scen v Veliki Britaniji?
Da, tam velikokrat nastopamo in odziv je podoben kot v Avstraliji. Britanci so pripravljeni na drugačne glasbene pustolovščine, London je v primerjavi z New Yorkom zelo odprt in svetovljanski, takšni so tudi tamkajšnji glasbeniki. Zelo je prijetno, če v občinstvu drug zraven drugega sedijo gospodje z metuljčki in mladi v kratkih hlačah in natikačih, družine, ki prvič pripeljejo na koncert otroke, in stalni abonenti. Tako si sama predstavljam kulturo v najširšem pomenu besede, produkcija, rezervirana za nekakšno elito in zaprte kroge, je po mojem stvar preteklosti. Preveč pogosto se večer konča zgolj kot gala družabni dogodek, pristna identifikacija z umetnostjo pa umanjka.
In Festival Maribor?
Direktorici Brigiti Pavlič uspeva z entuziazmom in neizmerno energijo v relativno majhnem mestu pripraviti sijajen festival, kjer se po mojem okusu idealno dopolnjujejo klasični program in drzni eksperimenti.
S projektom ACO Underground se vaši projekti selijo tudi na klubsko sceno?
ACO je orkester, ki deluje na različnih nivojih. Večinoma nastopamo v velikih koncertnih dvoranah, se pa občasno glasbeniki zberemo tudi na manj konvencionalnih lokacijah. Velikokrat namreč slišimo pripombe, zakaj je treba klasično glasbo poslušati zgolj ob upoštevanju strogih norm in etikete, v Bachu se da uživati tudi ob kozarcu vina. To se mi zdi zelo pomembno tudi zato, da privabimo mlade ljudi na koncerte v živo. Vse preveč se jih danes zadovolji s prenašanjem glasbe z medmrežja. In tukaj je mogoče brez zadržkov improvizirati, Šostakovičeva tema se lahko idealno dopolnjuje z glasbo Nirvane ali grungea, pogosto se nam pridružijo tudi rock glasbeniki. Je pa treba biti previden, to so zgolj občasni projekti, določenih partitur ni mogoče profanizirati in banalizirati z lahkotnostjo in neobveznostjo.
So takšni koncerti za vas tudi priložnost za vokalni nastop?
Violina, tako kot drugi inštrumenti, lahko ob vsej sijajnosti interpretacije predstavlja tudi nevarnosti alienacije, marsikdo je tako zaverovan v svoje glasbilo, da se distancira od sveta glasbe kot univerzalne celote. Moji vokalni nastopi so sicer redki, vendar mi ponujajo priložnost izraziti vse svoje glasbene preference, vključno z interpretacijo besedil, kar je prav tako moja strast.
Številnim glasbenikom, ki so prestopili okvire klasične glasbe, je bila pot nazaj tako ali drugače onemogočena.
Če gre za občasno brisanje meja, užitek v improvizaciji in razvijanje muzikaličnosti, so po mojem dopustni vsakršni eksperimenti. Povsem drugačna je zgodba, če se zavestno odpoveš klasičnemu repertoarju in prestopiš v zabavljaški ekshibicijski crossover.
Tema letošnjega Festivala Maribor in tudi naslov vašega projekta je ženska v glasbi. Je to zadevo danes sploh še treba problematizirati?
Pravzaprav ne, gre bolj za analizo in refleksijo kot za družbeno ali sociološko vrednotenje vloge ženske v glasbi. Če se lotiš takšne teme, se odpirajo novi vidiki, tudi glasbeniki smo velikokrat presenečeni nad do zdaj skoraj neznanimi in skritimi deli skladateljic, skoraj nerodno mi je priznati, da za številne tudi sama nisem vedela. Za razliko od preteklosti, ko so bile zelo nadarjene ženske tako ali drugače onemogočene, je danes pravzaprav čudovito biti ženska v glasbenem svetu, saj ni nobenih omejitev, ženska se celo lahko pridruži Dunajskim filharmonikom. Čeprav ne vem, zakaj bi si katera to želela.
Lahko to nekoliko elaborirate?
To je orkester, ki do nedavnega ni sprejemal medse žensk, kar pomeni, da je diskriminiral polovico populacije. In če so bili tako diskriminatorni do žensk, so podobno polni predsodkov tudi na številnih drugih področjih.
V multimedijski projekt Ženska ste vključili dela različnih avtoric, od Hildegarde iz Bingna do francoske skladateljice elektronske glasbe Éliane Radigue; verjetno je za manj sofisticirane poslušalce bolje, če v začetku dobijo manj popularna dela v manjših odmerkih?
To se mi zdi najboljši način, da občinstvo spozna vsaj delček skrite ustvarjalnosti žensk, verjetno bi le malokdo prišel na koncert, če bi izvajali zgolj skladbe Éliane Radigue. Na sporedu bodo tudi kompozicije drugih skladateljic, recimo Clare Schumann, Ruth Crawford Seeger, Wendy Carlos, Galine Ustvoldske, pa tudi številnih skladateljev, saj nočem biti žensko ekskluzivna. Hočem pa poudariti, da so tudi ženske igrale zelo pomembno vlogo v različnih obdobjih, vključno z avantgardo in povsem novimi principi v preteklem in tem stoletju.
Ena od prednosti Evrope je, da je umetniška produkcija veliko bolj razpršena kot drugod.
V Avstraliji je res povsem drugače, z izjemo velikih mest se na kulturnem področju ne dogaja veliko. Tudi zato prihajam redno v Evropo, tudi v Mariboru sem že redna gostja. Vendar priznam, da rada živim v Sydneyju, kot rečeno, tukaj vlada zelo odprt in neobremenjen odnos do glasbe in ne nazadnje imam na Manlyju le nekaj korakov do plaže.
Poldrugi milijon evrov vredna Stradivarijeva violina, ki jo uporabljate, je tukaj na varnem?
Vedno jo imam na očeh.
