Tiskane izdaje
Na 33. Festivalu Radovljica so minuli četrtek z manj znano srednjeveško glasbeno obliko conductus nastopili Trije srednjeveški tenorji – John Potter, Christopher O'Gorman in Rogers Covey-Crump – ter za okoli dvajset pevk in pevcev izvedli brezplačno glasbeno delavnico.
Trije srednjeveški tenorji so začeli sodelovati kot tercet pri raziskovalnem projektu Univerze v Southamptonu Cantum pulcriorem invenire, ki so ga leta 2012 prvič predstavili na Festivalu stare glasbe v Yorku, ter posneli tri zgoščenke za založbo Hyperion. Njegova starejša člana, John Potter in Rogers Covey-Crump, sta se na svoji pestri ustvarjalni poti podajala na raznotera glasbena področja in jih med seboj domiselno povezovala.
Desetletja sta bila stalna člana vokalnega kvarteta The Hilliard Ensemble, ki je izvajal srednjeveško in renesančno glasbo, hkrati pa sodeloval z estonskim skladateljem Arvom Pärtom ter izvajal glasbo sodobnih avtorjev, med njimi Johna Cagea in Gruzijca Gije Kančelija. Rogers Covey-Crump skoraj pol stoletja nastopa kot solist v Veliki Britaniji, Evropi in Severni Ameriki in je znan predvsem kot Evangelist v Bachovih pasijonih.
John Potter, še pred kratkim profesor na Univerzi v Yorku, je avtor štirih knjig o petju, ki ga raziskuje od začetka človeštva do sodobne klasične in popularne glasbe, poleg tega je sodeloval pri prvih izvedbah Arva Pärta, Luciana Beria in Karlheinza Stockhausna, v sedemdesetih letih pa je bil tudi spremljevalni vokalist Mika Oldfielda ter skupin The Who in Led Zeppelin.
Potter si v svojih knjigah zastavlja tale vprašanja: »Zakaj pojemo tako, kot pojemo?«, »Kaj je človeka v pradavnini navedlo na petje?«, »Kako so raznoliki pevski slogi preživeli do danes?«, »Kako so ljudje peli v daljni preteklosti pred nastankom pisave in v kasnejših obdobjih, iz katerih so ohranjeni redki besedni in notni zapisi, zelo drugačni od teh, ki se uporabljajo v zadnjih stoletjih?«
Človeški glas je podobno kot obraz ena ključnih potez posameznikove prepoznavnosti. A medtem ko se človeške glasilke ne spreminjajo, se je spreminjal način govorjenja in petja.
Zgodovinska geneza tenorja
V knjigi Tenor – zgodovina glasu se Potter loteva zgodovinske geneze tenorja. Danes ob besedi tenor večina pomisli na zvezde opernih arij z bogatimi in močnimi glasovi, ki očarajo poslušalce z interpretacijo od Puccinija, Rossinija, Mozarta, Bacha, Handla do Verdija.
Toda sodobni tenorji so produkt večstoletnega procesa, ki se je začel v srednjem veku z glasovi, ki so sicer peli v tenorskem razponu, a so zveneli bistveno drugače kot kasneje, zlasti od 18. stoletja, ko so s strogim režimom glasbenega usposabljanja postajali kompleksni glasovi sodobnih opernih hiš in koncertnih dvoran.
Za srednjeveške tenoriste je bil glas manj pomemben od posredovanja besedil. V obdobju od 12. do 14. stoletja je poleg organuma, večglasne vokalne kompozicije, katere podlaga so bili liturgični koralni spevi, in vulgarnega moteta obstajal še manj poznan conductus – latinska poezija z novokomponirano glasbo, ki so ga izvajali menihi in v manjši meri tudi ženski zbori v nunskih samostanih. Ohranjenih je več kot osemsto enoglasnih conductusov, malo več kot sto dvo- in triglasnih in le trije štiriglasni.
Conductus po vsej verjetnosti izvira iz južne Francije, od koder se je razširil po Evropi. Po Potterjevih besedah pomen besede conductus ni povsem jasen, čeravno se navezuje na vedenje, kar ustreza pridigarskemu in moralizirajočemu značaju nekaterih pesmi.
Njegova poezija sega od duhovnih besedil, v katerih je poudarjeno sledenje krepostim, pozivov vladarjem, naj obsodijo prostitucijo in pehanje za posvetnimi rečmi, do obsodb cerkvene korupcije in nazadovanja učenosti. Prav tako ni znan kontekst, v katerem so ga izvajali in je zaradi njegove zahtevnosti malo verjetno, da so ga peli med procesijami.
Conductus pomeni izziv za izvajalce in poslušalce, saj so nekatera besedila težko razumljiva, zlasti zahtevna pa je zanj značilna oblika dveh vrst notacije v rokopisih. Začetek in konec vsake pesmi sta namenjena izvajanju na enem zlogu in v strogem ritmu enega izmed ritmičnih modusov, ki ustrezajo poznejšim taktovskim načinom.
Toda po prvem zlogu se taktovski način konča in glasba preide v retorično deklamacijo, dokler se na koncu ne vrne k ritmičnim pasažam. Skladbe, zapisane brez metričnega ritma, ko morajo dva ali več pevcev peti skupaj brez ritmičnega modusa, ki bi skrbel za glasovno enotnost in s tem razumljivost besedila, lahko pomenijo veliko izvedbeno zagato.
A John Potter je svetoval udeležencem delavnice, naj se med večglasnim petjem ustvarjalno sprostijo in se ne obremenjujejo, če se v občutljivem srednjem delu za trenutek razidejo, predvsem pa naj se osredotočijo na pomen besedila in prepričajo poslušalce, da ga razumejo, četudi nimajo pojma o latinščini.
Nocoj bo na festivalu izveden koncert Le Miroir de Musique, v katerem bodo Giovanni Cantarini, Baptiste Romain in Marc Lewon glasbeno recitirali po antičnem zgledu. Tovrstno recitiranje se je pojavilo v 15. stoletju, ko so ob spremljavi brenkal recitirali poezijo od Homerja do renesančnih avtorjev.
