Tiskane izdaje
Zapuščena vojaška poslopja z okolico so v skoraj puščavski pokrajini nekaj kilometrov iz Šibenika tokrat postala prizorišče festivala Terraneo. Ločevala so tri odre ter služila kot neke vrste klubi, v katerih se je gnetlo raznovrstnih didžejev.
Petdnevni festival se je razdelil na dva dela ter z vrhuncem postregel že drugi dan. Prvi trije dnevi so potekali s polno paro, zadnja dva pa sta obmorsko poležavanje dopolnila s še enim odrom – najmanjšim, ter z že omenjenima notranjima prizoriščema v hangarjih.
Da je bil drugi dan »dan D«, ko so organizatorji pričakovali približno deset tisoč obiskovalcev, se ni čuditi. Ta je namreč postregel z med Hrvati precej priljubljenimi The National. O njihovi ljubezni do zasedbe priča dejstvo, da so bili precej opazni na julijskem nastopu v ljubljanskih Križankah, da so lani napolnili zagrebški Boćarski dom, da se je zasedba še posebej zahvalila njihovi podpori ter se spomnila svojega prvega obiska na hrvaških tleh, ko jih je presenetilo petdeset obiskovalcev – največ na tisti turneji. Njihov klasični nastop je obogatilo nekaj izpolnjenih želja oboževalcem, ki so čakali na bolj poredko zaigrane komade. So pa morda tokrat The National učinkovali malce manj zagnano ali pa so se že navadili na številnejše občinstvo.
Suvereni Liars
Drugi dan je množico privabila tudi ameriška pevka Janelle Monae, vendar se je nesrečno prekrila z brooklynskimi Oneida. Ti so se na najmanjšem odru izgubljali v premočnem zvoku in v hrupu bili boj psihedeličnega rocka, noise rocka in elektronike. Že odrska postavitev je vzbujala občutek, da se zasedba deli na dve strani – rockersko in elektronsko. Na levi smo namreč videli klasično rock'n'roll zasedbo, desnici pa sta kraljevala Bobby Matador in Barry London s sintetizatorji zvoka. Trčenje obeh strani je pri Oneidi sicer odlično delovalo, vendar je ob že tako glasnem ozvočenju odgnalo kar nekaj poslušalcev.
Precej bolj so navdušili njihovi newyorški kolegi Liars. Trio je s pomočjo dveh inštrumentalistov suvereno zavzel oder in s pevcem Angusom Andrewjem na čelu učinkoval kot prava »rock'n'roll mašinerija«. Nikakor ne uide primerjava z izrazno živo močjo zasedbe Grinderman, le da Liars občasno postrežejo s tršimi zvoki, večkrat izzovejo skrajne zvočne meje ter svoj zvok napajajo predvsem s plesnim punkom, ki pri njih hitro dobi precej drugačno obliko.
Škotski sinonim za post rock, Mogwai, je z bolj umirjenim setom malce razvodenel, medtem ko je dvojec Crystal Castles nekaj ur pozneje na istem odru precej bolj razvnel občinstvo. Kanadska zasedba namreč stavi na kaotično podivjano elektroniko, ta je kljub novejšemu materialu, ki je precej bližje čistejšim sintetičnim elektronskim zvokom devetdesetih, navdušila.
Angleški folk punker Frank Turner je s premiernim hrvaškim nastopom dokazal, da je vajen odra, ter s svojimi na akustični kitari osnovanimi pesmimi, podal mnogo zgodb. Navdušila je tudi kanadska zasedba Suuns, ki je alternativni rock prevetrila s psihedeličnimi in progresivnimi vzorci ter lepo vpletla tudi elektroniko. Na odru je pokazala, da obvlada zapletenejše strukture svojih skladb ter da je gotovo ena izmed mlajših zasedb, ki je ne smemo spregledati.
Drugačnost,
ki ustvarja rock'n'roll
Med nastopajočimi so gotovo izstopali The Fall – post punkovska zasedba s 35-letnim stažem, ki jo vodi eden večjih ekscentrikov alternativne glasbe, Mark E. Smith. Ta je mlajši zasedbi, v kateri je tudi njegova žena Elena Polou Smith, diktiral tempo in jo pravzaprav nadlegoval. Ne čudi, da so The Fall zamenjali nešteto članov, ko pa njen protagonist med koncertom ugaša ojačevalce, premika mikrofone, obenem pa očitno zahteva, da instrumentalisti igrajo tudi, ko se jih ne sliši več. Ravno to je hkrati čar te nenavadne skupine. Nastop ni bil koncertni presežek, sta pa vokal in pojava Marka E. Smitha toliko večja paša za oči in ušesa. Nastop The Fall bi lahko opredelili kot zunajserijski, kot bi planil med nas z drugega planeta. In ravno to je privlačno. Drugačnost, ki ustvarja rock'n'roll.
The Fall so tudi popolno nasprotje polikanih predelovalcev starih uspešnic Nouvelle Vague, ki so jim sledili na odru. Tako naštudiran nastop s prijetnima vokalistkama kot zvok, ki poskuša za vsako ceno ugajati, nista pustila vtisa. Podobno se je zgodilo zasedbi The Baseball Project – neke vrste super skupini, v kateri igra bas kitarist zasedbe R. E. M. Peter Buck. Skozi prežvečene rock'n'rollovske vzorce z vplivi countryja so izražali ljubezen do baseballa, ki je izzvenela precej dolgočasno in na evropskih tleh, kjer kraljujeta nogomet in košarka, kar malce čudaško. Precej bolj so prepričali ameriški indie punkerji The Thermals. Ti sicer niso ponudili dosti več od spevnih in prijetnih skladb, toda ravno preprostost in nezahtevnost sta lepo dopolnili festivalsko dogajanje.
Dvojec La Roux je ob malce večji produkciji deloval precej nezainteresirano, glas Elly Jackson pa ni dosegel studijskih posnetkov ter je prevečkrat zavil iz zadane poti. Zasedba The Raveonettes je festival žal obiskala brez ključnega člana Suna Rosa Wagnerja. Ta je obtičal v bolnišnici ter vodenje zasedbe prepustil Sharin Foo, s katero sta glasbeni par že od začetka. Tako je nastop temeljil na ženskem vokalu ter na skladbah, pri katerih Sharin igra večjo vlogo. V tem primeru jim malce bolj enoličnega nastopa sicer ne gre zameriti, gotovo pa je izostanek člana močno vplival na koncert.
Seveda ni manjkalo zasedb iz nekdanje skupne države, med katerimi gotovo velja izpostaviti odličen nastop beograjskih Petrol, ki so poskrbeli za vrhunec zadnjega dne ter dokazali, da okoliškim zasedbam ne manjka moči in občinstva. Slovenske barve je zastopal trio We Can't Sleep At Night, ki se je bojda dobro odrezal v boju za občinstvo z na začetku omenjenimi The National. Pozne ure so v vlogi didžejev zapolnjevali tudi domači Tetkine radosti, ki so pod tem imenom prvi dan nastopili kar dvakrat, vsak posebej pa še zadnji dan.
Ohlapni urniki
Pestre glasbene ponudbe je bilo seveda še veliko, velja pa opozoriti na ostale dejavnike. Prav po morsko so urniki delovali bolj ohlapno. Moteče je bilo predvsem glasno ozvočenje, ki je že med prvimi visokojakostnimi nastopi napadalo naš sluh. Tudi tedaj, ko je bilo pred odrom le nekaj deset ljudi, so bile jakosti komaj vzdržne, večkrat je glasnost popačila celotno zvočno sliko. Tisti, ki so si za prenočišče izbrali festivalski kamp, niso imeli sreče. Zabijanje klinov v kamen se ni obrestovalo, in tako je že prvi večer nekaj šotorov poletelo, kar nekaj obiskovalcev pa je zato raje kampiralo v avtomobilih. Terraneo, ki se označuje kot »summer eco music festival«, bi lahko izpustil tudi besedo »eco«. Že koše za smeti je bilo težko najti, kaj šele, da bi pomislili na ločevanje odpadkov in povratne kozarce.
Kljub nekaterim nevšečnostim se je festival Terraneo za prvič dobro odrezal. Je namreč festival s kakovostno glasbeno ponudbo in prijetno lokacijo blizu morja. Če bodo naslednje leto opustili tisti »eco«, bi ga morda lahko poimenovali kar alternativne glasbene počitnice.
