Filmsko-glasbeno omrežje

Dirka je končana, zmaga je na strani dueta, ki je prav za ta film pred kratkim dobil tudi zlati globus. Glasbenemu svetu ime Trent Reznor (1965) ni neznano. Multiinstrumentalist, producent, pevec in pisec besedil je svojo glasbeno pot pričel leta 1988 v ameriškem glasbenem projektu Nine Inch Nails (imenovanem tudi NIN). Pri NIN je kar 'one-man band' glasbeni arhitekt, saj ob vsakokratnem projektu NIN okoli sebe zbere nove glasbenike, nato izdajo album in so skoraj vedno nominirani za grammyja. Do zdaj so prejeli že dva.

Atticus Ross, soskladatelj filma Socialno omrežje, je nekoliko manj razvpito ime. Anglež, rojen leta 1968, je precej skladb naredil za svojo skupino 
(12 Rounds), z Reznorjem in s projektom NIN pa je pričel sodelovati že leta 2005. Tako je nastal zmagovalni tandem letošnjega filmsko-glasbenega dogodka na oskarjih in kot kaže, to ni njun zadnji projekt. Skupaj naj bi ustvarila še ameriško različico filma Dekle z zmajskim tatujem (2011, režija ponovno David Fincher). Bomo videli in – poslušali.­


Od drobne ideje do novega sveta

Partitura za film Socialno omrežje (režija David Fincher) obsega kar devetnajst delov, glavna filmska tema pa se skriva v kratkem klavirskem nastavku, ki ga slišimo v delu Hand Covers Bruise, in se pravzaprav edina ulovi s tem, kar bi lahko razumeli kot filmsko-glasbeni motiv. Padajoča sekvenca je namreč kakor drobna ideja, ki se rodi in požene celotno kolesje: kot Facebook, bi lahko rekli in bili na tem mestu metaforični. Sicer je glasbena paleta celotne partiture obarvana v slogu alternativnega, tudi industrijskega rocka, z nekaj primesmi in zvoki industrijskega metala.

Večina glasbe temelji na obdelavah in predelavah glasbenih zank (loop), kar jo tesno poveže s filmsko vsebino – povezovanje ljudi s spletno aplikacijo. Glasba, ki sta jo ustvarila Reznor in Ross, je prav takšna, kot jo srečamo v računalniških in spletnih igrah (od slovitega lika Maria Brosa dalje), med umetniki računalniških animacij, na forumih za elektronsko glasbo ali na neskončnih 'elevator music' straneh, kjer se glasbo dela na kilometre, ne na minute. Možnosti tehnik loop, digitalnih sekvencerjev, računalniških programov za zlaganje glasbenih opek, različnih avtomatiziranih glasbenih PC-strojev in seveda kompozicijskih priročnikov »naredi sam«, so danes brezmejne.

Takšna glasba je dejansko postala industrijski objekt, ki ga je mogoče multiplicirati in izdelati kakor konfekcijske številke za obleke ali čevlje. Prvi filmski projekt s takšnimi glasbenimi vsebinami in instrumenti je nastal že leta 1982 (mislimo na kultni film Iztrebljevalec (Blade Runner), režija Ridley Scott; za katerega je glasbo naredil Vangelis) in pokazal na možnosti sintetiziranega glasbenega žanra. Če ta film vzamemo za formalni odskok od standardne filmske partiture, Reznor in Ross skoraj tri desetletja pozneje nista izumila tople vode. Vendar jima moramo priznati, da se njuna glasba odlično prilepi na film.

Magnetizem filmske glasbe

Glasbeni del In Motion ne poudarja le naslova, temveč prav mreženje in povezovanje ter v filmu nastopi vsakokrat, ko Mark Zuckerberg (Jesse Eisenberg) z idejo o Facebooku splete vedno gostejše mreže. Tudi del Intriguing Possibilities daje resnično »zanimive možnosti«, ki jih novonastalo mreženje ponuja, saj se glasbeno splete iz minimalističnih ritmičnih in melodičnih elementov, ki prerastejo 
v vse gostejše tkanje. Prezreti ne smemo dela partiture za naslovom 3:14 Every Night, ki je hkrati meditativen in izredno dobro glasbeno aranžiran oziroma produciran – v smislu zvočnih barv, kontrastov in drobnih elementov, iz katerih sta Reznor in Ross naredila to zvočno sliko.

Tudi Penetration, nekakšen »prodor« v virtualni svet, predstavlja zvočno idejo vrtečega se motivičnega elementa, s katerim sta komponista ustvarila glasbeni svet večno ponavljajočih se formul, vztrajnosti in povezav. Tekmovalni partiturni stavek veslaškega turnirja sta Reznor in Ross zasnovala na glasbeni temi klasičnega mojstra Edvarda Griega in njegovega odrskega dela Peer Gynt (iz davnega leta 1875). Tudi naslov sta pustila enak – V dvorani gorskega kralja (In the Hall of the Mountain King) ter tako ustvarila učinkovito in hkrati nekoliko hudomušno filmsko sekvenco. Ustavimo se lahko še pri glasbenem stavku Magnetic, ki ima pravzaprav najbolj zanimiv srednji del – nekakšno ritmično bravuro, ki se z vrtenjem in dodajanjem glasbenih elementov identificira s privlačnim, magnetnim poljem telesom, ki z nevidnim magnetizmom ustvarja različne, toda vedno do popolnosti urejene oblike in povezave. Ali ne govorimo tudi o magnetizmu med ljudmi, o usodni privlačnosti, o tem, kako nas kakšna sila nevidno »vleče« enkrat sem, drugič tja? No, to je to v filmski glasbi.