Tiskane izdaje
Novi album Duša in telo je po besedah Gala Gjurina še bolj izčiščen, zrelejši, bolj akustičen, z več godali in bolj celovit kot prejšnji. »Je pa hkrati dialektičen znotraj sebe, kajti gre za dve plati, za orkestralno klasično oziroma akustično ter tisto tršo, rockovsko plat.«
Že z albumom Srce je Gal Gjurin intenzivno in uspešno sproduciral enega najbolj kakovostnih glasbenih izdelkov slovenske popularne glasbe. In tudi na novem gre za gibanje znotraj te popularne forme, vendar se vsebina besedil in zven aranžmajev precej odmikata od običajnega popa, pravi. Na vsebino so vplivali dogodki v njegovem poklicnem in zasebnem življenju. Njegova družina je dobila drugega otroka, pa selil se je. Pravi, da se je tudi v glasbeni politiki zgodilo marsikaj pretresljivega, saj je bil eden vodilnih pri prvem slovenskem glasbenem kongresu, ki se je zavzel za zaščito slovenskih glasbenikov ter domače glasbene in splošne kulture.
»Morda je po eni strani plošča Duša in telo še bolj romantična kot Srce, ampak na tisti temeljni romantični ravni. Tudi pesmi niso na prvo žogo. Nekateri, ki so jim že prisluhnili, pravijo, da jim je album bolj všeč kot Srce. Pravijo, da je ta plošča še bolj jaz ...« Sicer pa je pri vsakem ustvarjanju tako, da je delo osebni odraz tistega, ki ga ustvarja, in ima tako ali drugače določene avtobiografske elemente.
Nove pesmi je pripravljal zadnji dve leti. Kopičile so se, dokler se ni nabralo okoli 35 zelo različnih izdelkov. Opaža, da nekatere sodijo zelo skupaj, nekatere na čisto drug kupček, nekatere na tretjega, nekaj pa jih bo ostalo na zalogi za druge priložnosti. »Ugotavljam, da imam v skrinji preveč pesmi (smeh). Tudi za ponedeljkov koncert v Cankarjevem domu imam nekaj težav s sestavo programa. Katere naj zaigram in katerih ne? Pa še koncert ne sme biti predolg ...«
Novi album Duša in telo je v celoti njegovo avtorsko delo, pesmi je sam napisal, posnel večino inštrumentov in produciral. Tak način dela se mu zdi nekako logično nadaljevanje njegovega ustvarjanja, saj sam najbolje ve, kaj hoče in kako naj glasba zveni. »Trenutno najraje delam sam ... pa tudi najbolj učinkovito je. Če bi hotel vsakemu glasbeniku razložiti, kako naj nekaj zaigra ... pa ne, katere tone naj zaigra, ampak kako naj jih zaigra, bi res trajalo predolgo. Glasba se zame skriva v načinu izvedbe ... Obstaja 500 možnosti, kako pristopiti k tonu ali frazi. Drugače pa: na albumu se je 'spopadalo' s toni nekaj zelo znanih in tudi popolnoma neznanih glasbenikov in kljub moji solistični usmeritvi so bila to čudovita sodelovanja.«
Prvo in najbolj kritično uho, ki sodi o pesmih, so »partnerka in moji ožji sodelavci, katerih mnenje zelo cenim. Tretji krog presoje so tisti, ki niso glasbeniki, kajti oni slišijo povsem drugače kot mi, ki se z glasbo ukvarjamo.« In mnenje teh utegne biti zelo zanimivo, pravi Gjurin. Njegove pesmi gredo torej skozi trojni filter, vendar so na koncu take, kakor sam meni, da morajo biti. In včasih že na začetku sam pri sebi ve, kako se bo odločil, vseeno ponudi pesem še drugim, v preposlušanje in preverbo.
Za danes bo pripravil retrospektivni avtorski koncert, s poudarkom na premieri novih skladb z albuma Duša in telo. Na sporedu bodo še pesmi iz obdobja skupine Olivija, pri katerih se mu bo na odru pridružila sestra Severa, s Hamom bosta imela minutke za Emo, sledil bo še izbor pesmi, ki so nastale z Galeristi. Za posladek obljublja priboljške, »za katere še ne vem, kateri bodo, pa tudi vsega ne smem razkriti«, in kakšnih šest, sedem krstnih izvedb čisto novih skladb.
Gal Gjurin - Duša in telo
