Gaye Su Akyol - Ko preteklost sreča prihodnost

Predstavnica novega vala turškega rocka Gaye Su Akyol je antropologinja, likovna­ in glasbena umetnica, ki prepleta­ glasbene in kulturne­ vzorce­ vzhoda in zahoda, njuno­ preteklost in sedanjost. Nedavno­ je pri ljubljanski založbi­ Glitterbeat­ Records izdala­ svoj drugi album Hologram İmparatorluğu, ki ga bo zvečer v okviru Druge godbe predstavila v Gala hali na Metelkovi v Ljubljani.


V Istanbulu se prepletajo različne glasbe in kulture. Kako živahna je njegova glasbena scena?

Glasbena scena v mestu je zdaj precej boljša, kot je bila pred desetimi leti. Vse več je mladih zasedb, ki si skušajo utreti glasbeno pot, kakor tudi velikih skupin, ki že imajo svoj edinstveni zvok. Zaradi sedanjih političnih razmer ponudniki alkohola ne smejo več podpirati barov in festivalov. To je velika ovira za velike festivale in glasbene dogodke. Vendar pa ozračje represije spodbuja revolucionarne ideje, kakor tudi zatiranje nehote ustvarja svobodo ... To se zdaj dogaja v Istanbulu, v Turčiji!

To mesto je simboličen in ­dejanski most med vzhodom in zahodom.

Da, čeprav to zveni zelo klišejsko. Ne le geografsko, temveč tudi kulturno in antropološko. Moja dežela ne pripada ne zahodu ne vzhodu, vendar ima sestavine obeh. To jo naredi zelo lepo in hkrati zelo ­zapleteno.

Predvidevam, da je Istanbul precej drugačen od drugih delov Turčije. Kako je rock oziroma kako so 'zahodnjaške' glasbene oblike sprejete v vaši domovini?

Nasledili smo veličastno tradicijo anatolijskega rocka iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ko kaj takega iskreno prepleteš z lastno kulturo, to postane nekaj posebnega in brezčasnega. Če pa skušaš na silo zlepiti različne kulturne sestavine, to hitro postane izumetničeno. V Turčiji glasbeniki, ki so le neke blede kopije, niso deležni dolgoročne pozornosti, kar je logično.

Glasba na albumu Hologram İmparatorluğu je preplet vzhoda in zahoda, preteklosti in ­prihodnosti.

Moja glasba je hibridna mešanica vsega, kar vpliva name, je osebna arheologija, katere namen je brezčasnost in univerzalnost. Na albumu so glasba, ki jo poslušam, kulturno okolje, v katerem živim, ljudje, prepričanja, sanje, revolucija, strast in ideje ... Vse, kar hočem biti in od česar hočem pobegniti. To je precej širok meni, ki hkrati vsebuje turškega skladatelja Münirja Nurettina Selçuka in Davida Bowieja, turškega pesnika Turguta Uyarja in Pabla Nerudo.

Kako ste našli založbo ­Glitterbeat Records?

Na srečo so me oni našli. Chris Eckman, ki vodi založbo Glitterbeat s čudovito ekipo, je velik glasbenik in človek širokega glasbenega duha in okusa. Stopil je v stik z mano, ko je slišal moj prvenec Develerle Yaşıyorum, nato sva se lani srečala na festivalu Roskil­de. Bili so zelo profesionalni in prijazni, tako da sem srečna, da sem del te krasne glasbene ­družine.

Slišal sem, da sta Nirvana in njihov album Nevermind spremenila vaše življenje?

Ko sem bila otrok, je bil moj brat velik oboževalec te skupine. V bistvu je on nenamerno za vedno spremenil moj glasbeni okus. Jasno se spomnim trenutka, ko sem jih prvič slišala. Brat je bil v starem avtomobilu moje mame in sem šla mimo, ko me je udarilo. Buuum! Iz avta je donela pesem Smells Like Teen Spirit in takoj sem ga začela spraševati o tej skupini, saj mi je njena glasba napolnila ušesa s strastjo. Tako se je začelo.

Rock je bil prepovedan, ko ste imeli v Turčiji vojaški prevrat, ki mu je sledil večletni vojaški režim. Zdaj se razmere v Turčiji spet slabšajo ...

Takrat ni bil prepovedan le rock, temveč vsa umetnost, ki bi lahko bila kritična do vojaškega režima. To je oblika fašizma in ni le naša težava, temveč svetovni problem. Politiki bi radi obvladovali ljudi s sejanjem sovraštva in strahu. To je ta hip največja svetovna težava. Umetnost lahko podžge marsikaj. Zdaj moramo vsi, ne le umetniki, dvigniti glas proti krivicam.