Tiskane izdaje
Mahlerjeva Deveta v simfoničnem repertoarju zavzema posebno mesto.
Po mnenju mnogih gre za najboljšo skladateljevo stvaritev.
Adorno jo je označil kar kot »prvo delo nove glasbe«. Postala je nekakšen preizkusni kamen izvajalskih zmožnosti in umetniške potence dirigentov in orkestrov, pa tudi zrelosti koncertnega občinstva.
Z izvajalskega vidika velja za najzahtevnejše Mahlerjevo delo. Od orkestrskih glasbenikov zahteva zmožnost komornega muziciranja ter poudarjeno individualnost in samostojnost, ki je v okvirih običajnega simfoničnega repertoarja sicer niso vajeni.
Ob tem se dirigent sooča z izjemno zahtevno interpretacijo formalne strukture simfonije, z izzivom usklajevanja zaostrenega Mahlerjevega zvoka, ki lahko vsak trenutek zapelje v pretiravanje in banalnost, pa tudi z dirigentsko neobvladljivimi pasusi, v katerih sočasno nastopajo številne samostojne inštrumentalne grupacije.
Če upoštevamo še okoliščine nastanka simfonije (soočanje s smrtjo), postane razumljivo, da je izrazno resnično konsistentna in prepričljiva izvedba zgolj v domeni največjih.
Maestro Chailly je na koncertu presenetil z interpretacijo, ki se zlasti v tempih precej razlikuje od njegovih prejšnjih izvedb s Kraljevim orkestrom Concertgebouw in bo verjetno (spet) izzvala nasprotujoča si mnenja.
Ključni prvi stavek je kljub odličnemu osnovnemu tempu in v izvedbi dobro razvidni arhitektoniki nekako spolzel mimo, predvsem zaradi nizanja motivov brez njihove čvrstejše izvedbene povezave v daljše interpretativne zamisli znotraj večjih oblikovnih enot.
Tudi izrazno je izvedba ostala nekje na pol poti med »objektivnim« pristopom, ki gradi na razvidnosti predstavljanja glasbenega materiala, in »romantičnim«, ki se bolj naslanja na programske vsebine, povezane s simfonijo.
Večkrat se je zdelo, kot da orkestru ni dovoljeno »izpeti« glasbene materije (»non espresivo«). S (pre)hitrimi tempi v drugem stavku bi karakterno težko upravičili oba »Ländlerja«, še težje pa intenco, s katero je Mahler uporabljal ta ples v svojih simfonijah.
Tako je »nekoliko nerodna in zelo robata« ostala le skladateljeva želja, zapisana v partituri. Problem nizanja motivov se je ponovil. Virtuozni tretji stavek (Rondo – Burleske) je tekel gladko, le »burlesknost« in kljubovalnost, ki ju zahteva skladatelj, sta se odražali bolj v skladateljevi uporabi tematskega materiala (parafraza Chabrierovega Dance villageouise in banalna reminiscenca na Leharja) kot v karakterju izvedbe.
Gledano v celoti je bil izvedbeni vrh večera zadnji stavek. Kompozicijskim novostim navkljub je simfonija še vedno povezana z romantično tradicijo in izrazom.
Uporabljeni motivi iz Kindertotenlieder, Beethovnove klavirske sonate Les adieux ipd. so več kot izrazit namig na dojemanje dela kot soočanja z minevanjem in smrtjo. Celo Alban Berg, ki mu romantične patetike gotovo ne moremo očitati, je zapisal, da je »celoten prvi stavek prežet s slutnjo smrti …«. Na sredinem koncertu tega ni bilo zaznati.
Orkester je povsem upravičil svoj sloves. Težko bi dali prednost kateri izmed sekcij, kar je za ansambel lahko le kompliment.
Zdelo se je, da so glasbeniki najbolj zadihali v zadnjem stavku, v katerem so blestela godala z izredno izrazno igro in pokazala izjemno izenačenost posameznih skupin v barvi, jakosti in volumnu ter velik dinamičen razpon. Slišali smo tudi niz izvrstnih solistov.
Izkazali so se zlasti v komorno koncipiranih delih simfonije, ki so bili po večini tudi izrazno najmočnejši. Občinstvo je sprejelo koncert z navdušenjem.
