Tiskane izdaje
Paleolitska piščal iz Divjih bab je dokazano najstarejši doslej znani glasbeni inštrument na svetu. Po zadnjih ocenah in opravljenih analizah je medvedova kost, iz katere je neandertalec naredil piščal, stara nič manj kot šestdeset tisoč let. Original hrani Narodni muzej Slovenije, ki te dni praznuje 190. obletnico ustanovitve nekdanjega deželnega muzeja na Kranjskem.
Na slovesnosti je na paleolitsko piščal zaigral Ljuben Dimkaroski, ki se kot profesionalni glasbenik, dolgoletni trobentar solist v ljubljanski Operi SNG, s tem inštrumentom ukvarja že zelo dolgo in je odkril vse možnosti igranja nanj. Ob jubileju Narodnega muzeja je z igranjem na njegovem odru predstavil izjemno, svetovno unikatno zgoščenko, za katero je na piščal posnel kar šestindvajset slovenskih ljudskih pesmi s celotnega slovenskega etničnega ozemlja.
Svetovna slava
Paleolitska piščal je že ob najdbi vzbudila svetovno pozornost. Spomnimo, da so o njej pisali največji časopisi na svetu, tako v Evropi kot Ameriki. O tem so z vsemi dokumenti že leta 1997 v Narodnem muzeju Slovenije pripravili obsežno razstavo. Sedanja prizadevanja Narodnega muzeja, da se paleolitska piščal uvrsti na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine Unesca kot najstarejše glasbilo na svetu, prav gotovo ne bodo ostala brez odmeva in z uvrstitvijo na seznam bo to še ena afirmacija slovenske dediščine. Po dosedanjih ugotovitvah glasbenih strokovnjakov, še posebej specialistov za inštrumente, je najstarejše najdeno namensko glasbilo na svetu paleolitska piščal iz Divjih bab. Stara je približno 55.000 let (je delo neandertalcev), izdelana pa je iz kosti mladega jamskega medveda.
Stodevetdesetletnica Narodnega muzeja Slovenije je pravzaprav jubilej današnjih treh muzejev: Narodnega muzeja Slovenije, Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Slovenskega etnografskega muzeja. Tri njihove direktorice: mag. Barbara Ravnik, dr. Breda Činč Juhant in dr. Bojana Rogelj Škafar so zgoščenko Prazvok davnine (Kita, kitica, ptica, ptičica) uvrstile v muzejski založniški program tako rekoč v idealnem času. Projekt je izjemno uspel; dobili smo zgoščenko z dvema knjižicama; v eni, postavljeni v skupni okvir so objavljene fotografije 26 ptic, ki ne le da »ilustrirajo« na paleolitsko piščal zaigrano pesem, ampak nekako ponujajo v premislek, ali se neka ptica lahko na svoj način identificira z vsebino pesmi, objavljeni na drugi strani fotografij ptic, kar je že sama po sebi drzna (za)misel. Na primer, ali ustreza fotografiji kosa pesem: Ko je moj oča tuku moju mamu, so mize, stolice letejle, po zraki? Bojim se, da ne, a če je imel neandertalec svojo domišljijo, si jo vzemimo še mi. Dobiti idealne posnetke ptic v svojem naravnem okolju je dosežek že sam po sebi, zato je fotografov več: Ivo Božič, Marjan Cigoj, Tomaž Mihelič, Miran Pflaum, Dare Šere, Davorin Tome, Tomi Trilar in Jernej Valenčič.
Glasba neandertalca
Druga knjižica, vstavljena v okvir zgoščenke, govori o glasbi neandertalca. Tu nastopi več vprašanj. Kaj je glasba v pradavnem času, kaj je umetni zvok, zakaj je nastal, kako ga je človek odkril, za kaj vse mu je služil, kaj je čutil v njem in z njim, kako se je v njem razvijal sluh in posluh, kako je ustvarjal prve melodije in komu jih je na piščal zaigral?! Kakšna je bila pot od medvedove kosti do inštrumenta?
Koščeno piščal v Divjih babah jugozahodno od Cerknega pod severnim robom Šebreljske planote so odkrili že leta 1995. Nekateri znanstveniki (paleolitski specialisti) sicer še dvomijo vanjo kot o glasbenem inštrumentu. Dvom je sicer bistvo znanosti, tako kot je odkrivanje resnice, a za nas je pomembno dvoje; da je piščal naša in da se da na njeno repliko prav tako iz medvedove kosti iz istega dela okostja zaigrati vse to, kar zna in je z zgoščenko dokazal Ljuben Dimkaroski. Da bi pa zaigral na sam poškodovani original, tega ni mogoče pričakovati in zahtevati. Piščal je bila narejena iz stegnenice mladiča jamskega medveda z dvema ohranjenima in dvema poškodovanima luknjicama. Slovenska paleolitska piščal je ovrgla tezo, da so najstarejše piščali izdelali kromanjolci, ne pa starejši neandertalci.
Možnosti inštrumenta
Naravoslovne raziskave medvedjih zob ter drugih živalskih ostankov in delcev oglja iz kurišča ter zemeljskih plasti v neposredni bližini piščali so pokazale starost med 50 in 60 tisoč let. Ena od možnih tez je bila, da je piščal oziroma da so luknjice v medvedovi kosti rezultat ugrizov kakšne zveri. Z eksperimenti je bila ta teza ovržena. Dokazana je hitra in enostavna izdelava luknjic s kamnitimi in koščenimi orodji, odkritimi v jamskih plasteh. Glasbena stroka je potem pravilno opredelila ustnik in odmevnik glasbila. Potrdila je, da je igranje na piščal omogočalo le skromno število luknjic, Ljuben Dimkaroski pa je ugotovil še marsikaj, kar je pravzaprav njegova intimna skrivnost, ki mu omogoča igranje na inštrument tako, kot ne uspe nikomur drugemu. Zaigrane pesmi to dokazujejo z vso melodično čistostjo, emocijo, spevnostjo in doživetostjo.
Neandertalec morda vsega tega ni imel, je pa imel svoje melodije, svoj sluh in posluh, svoj čustveni in umski svet, svojo refleksijo o svetu, sebe v njem in časovni dimenziji bivanja ter percepcijo okolja. Je bil njegov prazvok dialog z živalmi, ki so nanj reagirale, ali dialog s seboj v osami, ali celo sporazumevanje na daljavo z drugimi? Od tod kombinacija igranja Ljubena Dimkaroskega na piščal s posnetki ptičjega petja! Je piščal s svojim zvokom odganjala zveri ali vzbujala njihovo pozornost in neandertalcu omogočila ulov? Kakšen je bil razpon frekvenc piščali in živalsko reagiranje nanje? Morda bi se to dalo danes celo preveriti; nekje v gozdu in v medvedji družbi? Ali pa so postali medvedi že preveč »civilizirani«, zlasti ko pridejo v bližino hiš in ljudi ter imaš vtis, da bi najraje skozi okno gledali televizijo?
Tidldibab
Ljuben Dimkaroski pravi, da je njegov učitelj umrl pred 60 tisoč leti; njegov inštrument je poimenoval kot Tidldibab (kratica za Turk Ivan, Dimkaroski Ljuben, Divje Babe), sam pa po dveh letih raziskovanj odkril njegov sistem igranja. Zvočni posnetki ptic kot spremljevalk zvoka piščali slovenskih viž Primorske, Porabja, Rezije, Istre, Gorenjske, Štajerske... so delo Tomija Trilarja in Rudija Strnada. Arheolog Ivan Turk, najditelj paleolitske piščali po skoraj dvajsetletnem izkopavanju s sodelavci v jami nad Idrijco, je šele v Ljubenu Dimkaroskem odkril ustreznega strokovnega sogovornika z glasbenega področja in praktičnega pokazatelja vse virtuoznosti igranja na kar sedemintrideset poltonov ali več kot treh oktavah. Turkova trditev, da gre za glasbeni inštrument, ki jo je zagovarjal pred svetovno stroko, ni bila »takojšnja«, temveč utemeljena z leti eksperimentalne izdelave podobnih predmetov. Igranje melodij po želji in invenciji Ljubena Dimkaroskega, pa je to Turkovo ugotovitev prepričljivo potrdilo. Dimkaroski je namreč »zamenjal« tehniko igranja svojih predhodnih raziskovalcev.
Začel je igrati na drugem koncu, tako da je upošteval starodavna pravila poteka energij od srca proti udom. Ko je piščal obrnil, je odkril pomen četrte, na originalu poškodovane luknjice. Imenuje jo dlančna luknja ali duša inštrumenta. Omogoča igranje v spodnjem registru.
Trobentač Ljuben Dimkaroski je z velikimi prizadevanji in pravo raziskovalno žilico trobilca odkril igranje na nov inštrument, ki ima večji obseg od njegove trobente! Še več, doslej ima edini sposobnost glasbene komunikacije s prazgodovino s piščalko enakih dimenzij in materialov, to je iz medvedove kosti. Ko igra na piščal, se zdi, kot da se časovna oddaljenost 60.000 let izniči; nekdanji neandertalec postane naš sodobnik, čutimo, da je že tedaj slutil civilizacijo, ki bo nekoč prišla. Če je napravil piščal, si je kot občutljivi posameznik že moral znati zastaviti še kakšno bolj »filozofsko« vprašanje, zlasti o prizorih iz narave. Ta je bila v paleolitiku dovolj razgibana, pa tudi pogled v nebo mu je ponujal v premislek iste zvezde.
Glasbeni dialog paleolitske piščali s prazgodovino in hkrati predglasbeno zgodovino, preskakuje vse dokumentirano, zapisano in izvajano skozi stoletja t. i. nove glasbe oziroma nekaj tisočletij »stare«. Slovenske ljudske pesmi ob ptičjem petju na zgoščenki Ljubena Dimkaroskega se zdijo tako nekaj najbolj naravnega, veličastnega in plemenitega hkrati.
