Tiskane izdaje
Galeba smo včasih poslušali naskrivaj. Z občutkom sramu. To je ipak šlager. A ni? Terasa, pohani kalamari, zanič kruh, lunapark, vonj po sintetičnem kokosu.
Naš družbeni status ne dopušča šlagerjev. Družba jih ne odpušča. Ampak telo dela po svoje in dlake se samodejno postavijo pokonci.
Režiser Tomi Janežič je to Runjićevo kompozicijo pogumno položil v gledališko predstavo Čehova Utva. Nič ga ni bilo sram, mi pa smo ob prizoru potočili solzo.
Pa kaj! Visoka pesem s Šolte, čista poetika.
Galeba smo, kot rečeno, vedno poslušali naskrivaj, z občutkom sramu … – dokler ga ni zapel Johnny Štulić. In nas odrešil. Zdaj pojemo Oliverjevega Galeba, in rečemo, da pojemo Štulića. Družba pa spoštljivo pokima.
