Tiskane izdaje
Čuden občutek, ko človek pri svojih toliko in toliko znova v živo posluša bend, na katerega se mu je dodobra dogajalo, ko je bil še mozoljavi najstnik. In se potem sprašuje: ali enostavno nisem dozorel v vseh teh letih, ali pa so tile, ki so videti v še prav odlični kondiciji, enostavno kakovostni, še vedno dobri? No, marsikdo bi dejal, da se punk s svojimi tremi akordi pač ne more ravno ponašati z oznako kakovosti, a Hladno pivo, ki datira tam v daljno leto '88, ko smo živeli še v skupni državi, temu povsem dostojno ugovarjajo, čeprav preigravajo bolj mehko, na trenutke skoraj pop različico punka, ki pogosto meji že na rock.
No, poslušati jih je bilo fajn takrat in jih je še danes, s frontmanom Miletom na čelu, ki ima enega najveselejših vokalov in se odlično ujema z njihovimi, ponavadi humorno pronicljivimi besedili, takih pa ne manjka niti na njihovih koncertih, kjer uganjajo fore drugo za drugo. Tudi v stilu, ko so drugega za drugim odigrali svoje stare hite, kot so Für immer Punk, Marihuana (s prvega albuma Džinovski) in potem Mile vpraša: »Ajde, koju još, da završimo sa ovim starim sranjem?« Publika se seveda ni dala prositi, lahkotna izvedba več kot arhivskih – naredili so že osem albumov – pa je zgolj potrdila, da je bend dobro uigran. Ravno pred kratkim, pred mesecem dni, so izdali osmega, Dan zatvorenih vrata, ki je morebiti še nekoliko manj punk, vsekakor pa razjasni srce in oko – v glavnem na račun besedil, seveda.
Z novega je v video obliki dostopen šele eden, rockovski Vjeruj u mene, zato z njim načnimo tale teden. »Ja ću ti biti favorit, ili me neče bit.« Morebiti si ta stavek lahko kdaj prihranite tudi za svojega šefa? Srečno in – verujte vase!
