Tiskane izdaje
»Najbolj boli, ko v sebi zadržuješ zgodbo, ki je ne moreš povedati,« je dejala letos preminula ameriška pesnica in aktivistka Maya Angelou.
Svojo bolečino pred zapovedanim molkom je zato blažila s pripovedovanjem. Literatura je postala prostor njenega boja. Manj znan podatek pa je, da je območje spopada preselila tudi v glasbo.
Njen (edini) album Miss Calypso iz leta 1957, čeprav zmehčan s popom, tako pluje na valu calypso glasbe, ki je v 50. letih 20. stoletja nosila glas zatiranih Afro-američanov.
Na Trinidadu je bila glasba tako rekoč televizijski dnevnik. Vanjo so namreč vpletli dnevne dogodke, jo podložili z ritmom in dostavili kot sveže pečene novice. Za mnoge otočane je bila pesem najbolj zanesljiv vir informacij. Boljo ko so besedila nosila novice o najbolj relevantnih temah njihovega vsakodnevnega življenja, bolj se je krčilo opno svobode govora. Glasbeni obračuni s korupcijo političnih funkcionarjev so se iztekli v cenzuro, oblasti pa so ped za pedjo preiskovali verze in luščili »sumljivo« vsebino.
A glasba in z njo sporočilo sta si še naprej utirala pot, čeprav močno zakodirana.
Nekoč calypso, danes morda hip-hop, jutri ... kar koli že, glasba se lahko izmuzne skozi primež in pretenje tistih, ki se počutijo ogrožene. V sebi nosi svobodo, ki jo nobena zapoved ne more ustaviti.
