Tiskane izdaje
Sončni žarki v toplem Los Angelesu že 75 let božajo Roya Ayersa. Ameriškega vibrafonista, pevca in skladatelja je slava ožarila, ko je v svojem značilnem funk slogu ustvaril glasbo za film Coffy (1973) v režiji Jacka Hilla. Ayers z glasbo za film s Pam Grier v glavni vlogi vseeno ni dosegel takih hvalospevov kot njegov kolega Isaac Hayes dve leti pred njim s še enim blaxploitation filmom Shaft (1971). Soundtrack filma Shaft je namreč prejel dva grammyja in še oskarja za povrh.
Je pa zato Ayersa za njegovo dolgoletno delo nagradil Kongres za rasno enakost (organizacija, ki je odigrala pomembno vlogo v boju Afro-Američanov za državljanske pravice). Dodelili so mu življenjsko nagrado (Racial Equality Lifetime Achievement Award). Uradna pohvala za glasbenika, ki se ga drži naziv »boter neo soula« in mu pripisujejo zasluge, da je poročil jazz in hip hop.
Svojevrsten uspeh je tudi to, da je Ayers eden najbolj »semplanih« avtorjev, kar pomeni, da so njegovo glasbo razkosali številni raperji in izseke uporabili kot podlago za svoje pesmi. Kako jih je navdihoval lahko vidimo tudi v uvodnih minutah filma Straight Outta Compton (2015), kjer Dr. Dre posluša ravno prve takte Ayersovega Everybody Loves The Sunshine. Sicer pa so si ta njegov hit vsak po svoje delili še Brand Nubian, P.M. Dawn, Common, Masta Ace, Mos Def in Mary J. Blige.
Med okoli 60 albumi, ki jih je izdal pod svojim imenom, je med najbolj znanimi ravno ta, ki nosi isti naslov kot omenjena uspešnica. Izdal ga je leta 1976 z zasedbo Roy Ayers Ubiquity v produkciji založbe Polydor Records. Čeprav je v šestdesetih svojo glasbeno kariero začel kot spremljevalni član v jazzovskih bebop zasedbah, je pod vplivom glasbe, ki je spremljala njegovo odraščanje, kmalu zavil v bolj soulovske in funkovske vode.
Sodeloval je z nigerijskim afrobeat pionirjem Felo Kutijem, raperjem Gurujem, Erikah Badu in Whitney Houston. Že več let pa je v produkciji dokumentarec o njegovem delu in življenju Roy Ayers Project.
