Tiskane izdaje
Dan mrtvih. V Sloveniji pretežno laičen državni praznik, med katerim se poklonimo svojim izgubljenim bližnjim in soočimo tudi z lastno minljivostjo, v osnovi pa seveda krščanska tradicija, katere bistvo je drugačno. Namreč slavljenje zmage nad tuzemskim koncem življenja ob dnevu vseh svetnikov.
Teh je tisoče in tisoče. Vatikan jim je iz različnih vzgibov naklonil status zveličanih, a vsakoletni koledar zanje ni dovolj dolg, da bi slehernemu pripadel god. Toliko jih je, da ostaja njihovo število predmet debate, ob čaščenju kanoniziranih svetnikov in blažencev pa so se izoblikovale še mnoge oblike lokalnega čaščenja.
Lokalno čaščeni francoski St. Guinefort, zavetnik otrok, ki si je čaščenje prislužil, ko je nekoč otroka rešil pred ugrizom kače, je bil, denimo, pes. Hrt iz 13. stoletja, ki pa ga je njegov plemiški gospodar po lastni zmoti ugonobil in to kasneje bridko obžaloval. Pes goduje 22. avgusta.
Če je želelo zgodnje krščanstvo prepričati Zahod, je moralo prevzeti tudi nekatere ustaljene poganske običaje. Praznik vseh svetih je na začetku 7. stoletja uvedel 67. papež Bonifacij IV., danes tudi sam svetnik, ki je v svetišče Marije in vseh svetih preuredil znameniti rimski Panteon iz časov Agripe in Hadrijana.
Ko pobegnejo hudiči
Ko je dal v ta hram, posvečen vsem starorimskim bogovom, iz katakomb prenesti 28 vozov mučeniških ostankov, se je po izročilu – tako slovenska Wikipedija – zgodilo nekaj izrednega. »Med preklete stene je prvič vstopila krščanska procesija in prvič je starodavno zidovje napolnilo sveto petje in kajenje. Hudiči, ki so doslej našli tu notri zavetišče, so pobegnili skozi kupolo in niso več nadlegovali ljudi.« Poslej so papeži na 1. november maševali v nekdanjem Panteonu, praznik vsek svetih je postopoma vstopil v življenje Evrope.
Kot kdo pravi, odhajamo, da ustvarimo prostor za vse, ki še prihajajo, odnos človeštva do smrti in poslednjih reči pa je lahko tudi alternativnejši, ne vedno bridek. V srednjem veku so bila tukajšnja pokopališča, tedaj še ne umaknjena na obrobje naselij in zavesti, kdaj prizorišče plesov, zdajšnji dan mrtvih pa je državni praznik tudi v Mehiki, kjer svojemu prazniku dia de los muertos posvetijo kar tri dni.
Tamkajšnje obujanje spomina na drage umrle je pristalo na Unescovem seznamu nematerialne svetovne kulturne dediščine, med njim pa uprizorijo pravo rajanje z liki, kakršna je okostnjakinja Catrina, parodija Mehičanke višjega sloja, ki ji je prav tako usojeno, da postane skelet, in na grobove najdražjih odnašajo sladkorne ali čokoladne lobanjice, najljubše predmete iz časa njihovega življenja, tekilo in še kaj, s čimer si lahko pokojni na dolgi poti po onostranstvu »privežejo dušo«. Molijo, pripovedujejo si anekdote o umrlih, pokopališča pa postanejo prizorišča piknikov.
Leta 1988 se je temu prazniku s pesmijo El dia de los muertos s svojim bendom The Banshees poklonila tudi legenda britanske alternative in postpunka Siouxsie Sioux. Nastopila je tudi v Sloveniji, že leta 1981. »Lahko noč in zbogom, hasta luego, moji prijatelji, se vidimo v nebesih, se vidimo v peklu. Vsi bodo izenačeni in vsem bo dobro,« prepeva.
