Tiskane izdaje
Jih je že gostila, Slovenija, pa tudi sosednja Hrvaška in Italija, no, zdaj so spet tu, v Kinu Šiška, kjer kanijo predstaviti novo ploščo, To Be Kind. Precej zanimiv naslov glede na to, da po imenu blagozveneči Swansi na odru niso nič kaj preveč prijazni: Michael Gira, karizmatični frontman z res neverjetno prodornim glasom, ki si ga zapomnimo že na prvo poslušanje, se utegne pojaviti celo v majici z napisom 'You fuc... people make me sick' (sicer naslov enega njihovih komadov), s svojimi diaboličnimi kretnjami in plesom pa spominja na dolgolasega Hada, ki nas pod pretvezo odrešitve pelje neposredno v razbeljeno podzemlje, medtem ko preostali, večinoma črno opravljeni divjaki občasno dajejo vtis, kot da so jih pobrali v kakšni od zaprtih ustanov na ameriškem jugu; vsakemu posebej se namreč 'meša' na svojem inštrumentu in teh je na koncertih Swans res veliko, saj s številnimi spremljevalnimi glasbeniki, od katerih vsak obvlada igranje na več glasbil, vsakokrat zasedejo ves oder. Takole, na primer.
Ne pravijo jim zaman eksperimentalni bend in ravno koncerti so njihov najbolj plodni laboratorij, saj si tam privoščijo več kot kjerkoli drugje. Swansi, bi lahko rekli, imajo namreč lahko najmanj dva precej različna obraza (čeprav, roko na srce, je vsako leto manj dr. Jekylla in vse bolj prevladuje Mr. Hyde): če človek posluša studijske albume, je vsaj kak del njihove glasbe dokaj čist in melodičen (in poslušljiv), razen da jo zaznamujejo dolgi uvodi in ponavljajoči se prvinski beati, ki lahko delujejo nekoliko omamljujoče oz. hipnotično.
No, koncerti pa utegnejo biti popolni 'fuzl', saj tam studijske komade sfrizirajo skorajda do neprepoznavnosti, in to (tam, kjer si to lahko privoščijo, torej v underground dvoranah) z decibeli, ki so precej čez priporočljivo mero (tukaj poglejte, kako se uglašujejo), zato ni čudno, da so čepki za ušesa nujna oprema za poslušalce. Swansi so namreč mojstri hrupa, izredno izkušeni glasbeniki, ki so se naveličali spevnosti in 'pridne' glasbe, in zdaj, na stara (ali srednja) leta na odru na plan spravljajo svoje pošasti in demone z kombiniranjem vsega, kar zvoni, doni, brni, grmi, poka, odmeva, renči, škreblja, treska …
Zakaj torej na njihov koncert, ki so jih ljudje že predčasno zapuščali, zgroženi (in napol oglušeli) z vprašanji »Kaj, zaboga, tile hočejo?!« ali trditvami »Kot bi na oder spustil peklenščke!«? Zato, ker je to ultimativna izkušnja Hrupa z veliko začetnico, 'zadetost' brez uporabe drog in najlažja oblika meditacije: ob labodjih (ne)spevih namreč niti slučajno ne boste slišali svojih misli, kakršnih koli že.
Poleg tega se ob koncu najmanj devetih krogov pekla izkaže, da so peklenščki, ki so nas uro in več bičali s svojim zvokom, pravzaprav povsem prijazna bitja: Michael Gira se izpod usnjenega klobuka vsakomur, ki želi, z nasmehom podpiše na novi ali stari album, dva ali trije iz benda pa se ob njem sramežljivo prestopajo in se zahvaljujejo, ker si jih po vsem tem upamo poslušati še doma.
Aja, še mimogrede: za uvod v nadhrupni večer bo v Kino Šiški poskrbela še ena razbijaška glasbenica, newyorška performerka Margaret Chardiet (aka Pharmakon). No, če njo napovedujejo kot »Grom in strelo«, potem so Swansi vsaj metarazličica teh dveh ne preveč milih naravnih pojavov.
No, brez skrbi, tale dobrojutrska je bolj ušesom prijazna, nastala je takrat kot samostojna Slovenija, nosi jo album White Light from the Mouth of Infinity, naslov pa obeta: Love Will Save You. Ampak ... poslušajte do konca.
