Tiskane izdaje
Sliši se nekoliko pridigarsko in pravzaprav na nek način tudi je, saj nenavadni in mračni David Eugene Edwards ne more skriti – in niti ne želi – svojih korenin in dejstva, da je otroštvo preživel v družbi z Biblijo, med hladnimi cerkvenimi zidovi, sakralno glasbo in molitvijo. Njegov ded je bil namreč nazarenski pridigar, ki je z bogom »okužil« tudi vnuka, kar pa (na srečo) ne pomeni, da je njegova muzika glasbena maša v malem.
Vseeno pa – in četudi gre za ljubezensko pesem, čemur se današnja ponedeljkova dobrojutrska še najbolj približuje (čeprav je v svojem bistvu še marsikaj drugega) – s svojim apokaliptičnim glasom ustvarja ozračje, polno peklenskih muk in vonja po žveplu. Kar niti ne čudi, glede na to, da je ameriško folk glasbo posadil na sakralne temelje, kar ustvari s prepletanjem kitare, viole, orgel, mandoline, neobičajnih tolkal in ušesom nevajenih zvokov na eni ter svarilnih, opozarjajočih, poetično globokih besedil, pogosto izposojenih iz svete knjige krščanstva na drugi strani. To dopolni s pridigarskim glasom, pri čemer si občasno pomaga z »efektom megafona« ter s svojo mršavo, Kristusu na križu podobno postavo, iz česar nastane osupljiva celota, od katere se težko odvrne tudi še tako zapriseženi antikrist ali ateist.
Edwards, ki je že nekajkrat gostoval v Sloveniji (Cankarjev dom 2003, Trnfest 2005, nato še na Metelkovi), je biblijska besedila in metafore v glasbo uspešno presajal že v svoji prvi, nepozabni skupini 16 Horsepower, vsekakor vredno pozornosti in poslušanja, zdajle pa torej ena wovenhandovska, ki vas, upamo, ne bo ponesla v depresivne vode, pač pa vas bo grenko-sladko melanholično omamila in morebiti spomnila na prve in nezrele ljubezni, ko s(m)o še znali zardevati …
