Tiskane izdaje
Že dolgo časa se na področju klasične glasbe govori o azijskih glasbenikih. Vsem so znani solisti Lang Lang, Yo-Yo Ma, Seidžii Ozava, Sarah Chang in Yundi Li. Slišimo jih lahko tudi na slovenskih odrih. Očitno so azijski glasbeniki uspešni v svetovnem merilu, a hkrati se jih drži stereotip, da igrajo kot stroji – sposobni so vsako skladbo odigrati tehnično popolno, ne morejo pa vnesti nobenih emocij v glasbo. Je v tem kaj resnice?
Zahodna klasična glasba ima v Aziji že dolgo tradicijo. Na to celino so jo prinesli evropski misijonarji, potujoči orkestri in operne skupine. V zgodnjem 20. stoletju je dobila velik pomen, ustanovljene so bile prve stalne operne hiše in orkestri. Velik prelom predstavlja kulturna revolucija na Kitajskem v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je Mao Zedong po vsej državi prepovedal zahodno glasbo.
Po revoluciji se je zahodna glasba vrnila s še večjim navdušenjem, ki se nadaljuje še danes. Ravno v tem času so se zahodnoazijske države začele odpirati zahodu. Od sedemdesetih let naprej so mladi glasbeniki iz Koreje, Kitajske in Japonske emigrirali v Evropo ali ZDA, študirali na tamkajšnjih univerzah in se začeli vključevati v zahodne orkestre.
Danes Azijci predstavljajo največjo manjšino na področju klasične glasbe na Zahodu. Petina članov orkestra Newyorških filharmonikov je Azijcev, več kot polovica godalne sekcije v simfoničnem orkestru v Torontu prihaja iz Azije. Statistike so podobne v večini ameriških in kanadskih orkestrov.
Azijski glasbeniki se dokazujejo svetu na tekmovanjih. Na mednarodnem tekmovanju Čajkovski v Rusiji leta 2002 je bilo več kot polovica tekmovalcev pianistov in skoraj polovica tekmovalcev violinistov azijskega porekla. Prvič v zgodovini tekmovanja je prvo nagrado osvojila azijska pianistka, Ayako Uehara.
Tekmovanje Čajkovski je imelo velik odmev tudi letos. Prva nagrada za violino ni bila podeljena, drugo nagrado pa je osvojil mladi violinist iz Tajvana, Tseng Yu-chien. Zdi se, da prva mesta še vedno osvajajo večinoma zahodni glasbeniki, ampak na naslednjih treh mestih že skoraj praviloma zasledimo azijska imena.
Na prestižnem mednarodnem tekmovanju ARD v Münchnu so azijski glasbeniki prišli v ožji izbor v vseh kategorijah (pozavna, flavta, petje in klavirski duo), med nagrajenci pa je bila korejska pevka Sooyeon Lee (druga nagrada in nagrada občinstva) in dva klavirska dua iz Koreje in Kitajske (drugo in tretje mesto).
Železna disciplina že od malih nog
Mnogi trdijo, da je pomemben razlog za uspeh azijskih glasbenikov dejstvo, da začnejo igrati inštrument že zelo zgodaj in da že od malega trdo delajo. Mari Jošihara, univerzitetna profesorica na Univerzi v Havajih in tudi sama glasbenica, je v delu Musicians from a Different Shore: Asians and Asian Americans in Classical Music naredila podrobno raziskavo o integraciji azijskih in azijsko-ameriških glasbenikov v glasbeno sceno na Zahodu.
Tudi sama prihaja iz Japonske, kjer je kot otrok igrala klavir in svojo glasbeno izobrazbo opisala iz prve roke: »Nikoli se nisem vprašala, zakaj sem se začela učiti glasbo, nikoli se nisem spraševala, ali sploh rada igram klavir. Taka vprašanja mi niti na kraj pameti niso prišla. Nisem imela izbire, imeti rada glasbo ali ne; to sem preprosto morala delati.«
Nadalje avtorica poveže strogo disciplino, ki jo azijski učenci premorejo, s splošno mentaliteto discipline in delovne etike. Prenos te vzhodne miselnosti na visoko umetnost, ki tako predanost zahteva, daje rezultat, zakaj se azijski otroci tako učinkovito učijo klasično glasbo. Med izbranimi inštrumenti prevladujejo klavir, violina in violončelo. Ti v Aziji simbolizirajo prestiž, saj imajo najbogatejši solistični repertoar. Ljudje jih vidijo kot luksuzne inštrumente, poleg tega pa so primerni za učenje od mladih let. Manj glasbenikov se odloča za pihala ali trobila, ker jih mali otroci zaradi fizičnih omejitev težje igrajo.
Ekstremni primer azijske vzgoje glasbenikov je kitajski »superpianist« Lang Lang, danes eden najbolj izpostavljenih klasičnih glasbenikov z zvezdniškim slovesom. Znan po izjemni tehniki koncertira po vsem svetu, z najboljšimi orkestri, snema za prestižne znamke, na Kitajskem pa je povzročil pravo evforijo. Kritiki so deljenega mnenja; nekateri so navdušeni nad njegovo osebnostjo in ga kujejo v zvezde kot najboljšega pianista 21. stoletja, drugi pa mu očitajo nemuzikalnost, bleščečo tehniko brez vsebine v glasbi in pretirano nastopaštvo.
Klavir se je začel učiti že pri treh letih in zelo zgodaj pokazal velik talent za glasbo. Napredoval je hitro, že kot šestletni deček je vadil po osem ur na dan, pod strogim nadzorom staršev. Pravi, da je njegov oče bil njegov najbolj strogi učitelj – ne samo da ga je spodbujal pri vadenju in prisostvoval pri vseh urah klavirja, včasih je bil mali Lang Lang tepen, ko je naredil kakšno napako.
Eden najbolj osupljivih trenutkov odmevnega dokumentarnega filma o njem nastopi, ko njegov oče v pretresljivi izjavi opiše, kako se je s sinom preselil v Peking, da bi se vpisal na državni konservatorij. Ko pa so ga tam zavrnili, je sinu predlagal, da oba naredita samomor. Zgroženi deček ga je prepričal v nasprotno z besedami, da ni storil nič napačnega.
Lang Lang je kasneje s svojo bleščečo kariero povzročil pravo manijo na Kitajskem. Otroci so se množično začeli učiti klavir v upanju, da bodo nekoč tako dobri kot Lang Lang. Trenutno se na Kitajskem klavir uči od 40 do 50 milijonov otrok.
V Evropi je poklic glasbenika nehvaležen − trdo delo ni poplačano, če glasbeniki ne najdejo zaposlitve ali z glasbo težko preživijo. V Aziji pa je poklic glasbenika prestiž − ljudem predstavlja možnost izobrazbe in pobeg iz delavskega razreda in revščine.
Ni vse v prstih
Največji očitek, ki ga zahodni glasbeni krogi očitajo azijskim kolegom, je šibka muzikalna interpretacija, kar nadomestijo s »hitrimi prsti« – osupljivo tehniko brez napak in hitrimi pasažami. Bistvo glasbe pa je interpretacija; čustva so osrčje vsake izvedbe, namen vsake skladbe je, da se dotakne poslušalcev.
To velikokrat dela azijskim glasbenikom težave, ker prihajajo iz drugačnega okolja. Njihova kultura se močno razlikuje od zahodne: v mentaliteti, estetskem pogledu, zgodovini, tradiciji – vse to pa vpliva na interpretacijo glasbene izvedbe. Težko je razumeti glasbeno ozadje Schönbergove glasbe, če ne razumeš okolja, v katerem je ta glasba nastala, in če nisi del tega okolja.
Dandanes pa azijski glasbeniki premagujejo tudi to oviro: pretok podatkov, tehnološki napredek in multikulturni centri podirajo meje med različnimi nacionalnostmi. Globalizacija omogoča azijskim glasbenikom, da prevzamejo zahodno mentaliteto. Študentje drvijo na seminarje k velikim evropskim glasbenikom, da jih naučijo slogovne interpretacije.
Japonska pianistka Michuko Uchida je danes znana kot ena najboljših interpretk Mozarta, njena interpretacija je osebna izpoved, prežeta z muzikalnostjo. Popolno nasprotje stereotipa o azijskih glasbenikih – a moramo vedeti, da se je že kot majhna deklica preselila iz Japonske na Dunaj, kjer je študirala in začela svojo kariero. Uchida trdi, da se da vse priučiti – inteligenco, dobro tehniko, in celo karizmo, ne pa muzikalnega vzgiba. V pravem okolju se da naučiti tudi nove mentalitete in sprejeti drugo kulturo.
Kdo bo ustvaril prihodnost?
Razvoj glasbe pa morda ni toliko odvisen od talenta, muzikalnosti in tekmovanj. Prihodnost bo določil kapital. Klasična glasba je v zahodni Aziji bolj popularna kot kdaj prej. Na Japonskem in Kitajskem vabijo evropske in ameriške soliste in jih za koncerte dobro plačajo. Na Kitajskem se masovno gradijo koncertne dvorane, že vsaka vas mora imeti eno.
Pekinška Opera, ki je gostovala v Ljubljani, ima prostore v Nacionalnem centru za upodabljajoče umetnosti. Ta ogromni kompleks je bil zgrajen ravno z namenom, da se Kitajska dokaže svetu kot kozmopolitanska država, ki podpira kulturo in se odpira mednarodnemu pretoku umetnosti. Medtem na Zahodu ta scena propada; številni glasbeniki so brezposelni in brez prihodnosti, operne hiše se zapirajo (lani se je zaprla New York City Opera, rimska opera je morala letos odpustiti celoten orkester), večina opernih hiš ustvarja finančno izgubo, razpuščajo se orkestri .
V prihodnosti lahko pričakujemo še večjo povezovanje evropskih in azijskih glasbenih tokov, še večjo migracijo glasbenikov. Bodo azijski umetniki razbili stereotip o glasbenih strojih in dokončno prevzeli koncertne odre? Bodo zahodni umetniki čedalje več koncertirali v Aziji, kjer jih vabijo boljše priložnosti za kariero, dokler ne bodo koncertirali samo zunaj Evrope? S tem selahko premakne center klasične glasbe – v Azijo. Prehod bi bil seveda počasen in neopazen.
Skrajni čas je, da se Evropa začne zavedati vrednosti klasične glasbe, kako lahko umetnost pripomore k izboljšanju družbe, gospodarstva in kako lahko izboljša našo kvaliteto življenja. Azija je to očitno prepoznala.
