Tiskane izdaje
Človek je kar presenečen, ko v britanskih glasbenih revijah, kjer s standardnimi vprašanji, enakimi za vse, opravljajo kratke pogovore z znanimi glasbeniki, ti pogosto potožijo, da nimajo denarja in da pravzaprav živijo bolj slabo. Glede na to, da gre za glasbenike, ki imajo za seboj večdesetletno kariero, med katero so prodali na milijone plošč, je pravzaprav nenavadno, da je, denimo, Eric Burdon, ustanovitelj in pevec svetovno znane britanske skupine Animals, ki je po njenem razpadu imel še precej uspešno solo kariero, na vprašanje, česa si še želi v življenju, odgovoril, da si poleg tega, da bi bil zdrav, najbolj želi, da bi lahko poplačal svoje ne majhne dolgove.
Slabe finančne razmere je največkrat mogoče pripisati zvito sestavljenim pogodbam o avtorskih pravicah, ki so jih golobradi, neizkušeni mladci podpisovali na začetku kariere, njihove posledice pa mnogi bridko občutijo še zdaj. Resnici na ljubo pa drži tudi, da so mnogi med njimi nepredstavljivo velike vsote denarja zapravili za sladkosti življenja. Predvsem za noro drage hiše, avtomobile, mamila in podobno. Prav zaradi tega podatka se zdi manj čudno, zakaj zelo veliko rockerjev, ki so v 60. in 70. letih in kasneje zaslužili prava bogatstva, namesto da bi uživali v zasluženem pokoju, pri svojih 70. ali več letih še vedno nastopajo, in to v vaških gostilnah za nekaj deset ljudi. Branijo se s frazami, da imajo pač radi glasbo in nastopanje, vendar pri tem niso najbolj prepričljivi.
Denar hranil v škatli za čevlje
Kitarist Rolling Stones Keith Richards je v svoji avtobiografiji lepo opisal, kako je bilo z denarjem. Kot je povedal, ga v začetku denar sploh ni zanimal. Hotel je le igrati blues in nastopati. Ko je nenadoma začel pritekati denar, sploh ni vedel, kaj naj z njim počne. Kupil si je novo kitaro fender telecaster, to pa je bilo tudi vse. Kot človek, ki prihaja iz revnega dela mesta, »z napačne strani železniške proge«, takšnih vsot denarja niti ni bil vajen. V knjigi razloži, da ga je kar nekaj let hranil v škatli za čevlje, ki jo je imel pod posteljo.
Podobno zgodbo pripoveduje kitarist skupine Black Sabbath Tony Iommi. Ko so si vsi člani skupine kupili boljše instrumente, jim je idej za zapravljanje denarja hitro zmanjkalo. Vendarle Iommi pokaže fotografijo, na kateri je ponosno naslonjen na povsem novega lamborghinija in ob tem pove, da je avto leta 1972, ko ga je kupil, stal skoraj trikrat toliko kot hiša, v kateri sta takrat živela njegova starša, in pripomni, da mu je bilo zaradi tega zelo nerodno. Znana je tudi hudomušna izjava Eltona Johna, ki je, ko je z letalom letel nad Švico in občudoval zasnežene vršace, bleknil, da ga nepregledna veriga belih vrhov spominja na gore kokaina, ki ga je posnifal v svojem življenju.
Zaspal v lopi in se zbudil v dvorcu
Zabavno zgodbo o hitro pridobljenem denarju pripoveduje tudi Jason Bonham, sin Johna Bonhama, bobnarja slovitih Led Zeppelin. Razloži namreč, da so bili, ko je bil še mulec, doma precej revni. Stanovali so v leseni lopi na vrtu njegove babice, mame Johna Bonhama, v kateri je bilo le nekaj postelj, vrč z vodo in star, zarjavel lavor. Na stranišče so hodili na drugo stran vrta, o kopalnici pa so lahko le sanjali. Kljub temu je bilo njegovo otroštvo veselo, zanimivo in na babičinem vrtu polno pustolovščin. Očeta pogosto ni bilo doma, saj je kar naprej igral po okoliških gostilnah.
Zadeve so se korenito spremenile, ko je Zeppelinom začelo uspevati. Jason pripoveduje, da se je nekega dne po tem, ko se je s prijatelji ves dan skoraj do onemoglosti preganjal po vrtu in bližnji okolici, zvečer po kosu kruha z marmelado tako rekoč mrtev od utrujenosti zgrudil v posteljo. Ponoči se mu je sanjalo, da ga nekdo vleče iz postelje in ga nosi naokoli. No, nočna mora je minila in brez zapletov je nato spal do jutra.
Ko se je zjutraj zbudil, ni vedel kje je. Ležal je v ogromni sobi z zelo drago opremo, v postelji, ki je bila večja kot lopa, v kateri je prejšnji večer zaspal. Počasi je ugotovil, da se nahaja v nekakšnem dvorcu, to pa je bilo tudi vse, kar je ugotovil. Ko se je prek hodnikov, polnih umetniških slik in srednjeveških oklepov, po pravih holivudskih stopnicah spustil v pritličje v ogromno sprejemnico, je odšel na dvorišče in tam opazil nekaj zelo dragih športnih avtomobilov, ki jih je prej občudoval le v revijah. Po nekaj minutah sta se mu pred dvorcem pridružila starša in mama je, na vprašnje, kaj za vraga se dogaja, povedala, da je to zdaj njihov novi dom, »saj je fotru pač končno uspelo zaslužiti nekaj denarja s tisto njihovo trapasto muziko«.
No, nezmerno življenje z nepredstavljivimi količinami alkohola, ki ga je delno pogojevala tudi neznanska količina denarja, z zasebnimi letali, najemi celotnih hotelov, ne le sob, po teden dni trajajočimi zabavi in podobnim, je leta 1980 Johna stala življenja. Led Zeppelin so bili namreč prvi, ki so na turneji po ZDA po zaslužku presegli rekord Beatlov, njihov manager Peter Grant pa je bil oseba, s katero ni bilo šale.
