Tiskane izdaje
Nabito polna Kozinova dvorana Slovenske filharmonije – dodatne sedeže so dali ob vrstah in še na oder, izza komornega orkestra Moskovskih solistov – je vendarle pokazala, da so se »ljubljanska« kopalna sezona in z njo poletne počitnice končale. Ali drugače povedano; festival lahko spet zaživi šele, ko se Ljubljana napolni.
Slavnega violista Jurija Bašmeta smo v Ljubljani že nekajkrat videli in slišali. V očeh mnogih je najboljši violist na svetu. Je kot poslednji romantik na svojem inštrumentu in vzdržuje dragoceno vez s slavno rusko godalno tradicijo ter novodobno ustvarjalnostjo, kot smo videli na koncertu tudi s sodobniki, ki jih je poznal (Alfred Schnittke, Toru Takemicu), oziroma so še živi (Tan Dun, Peter Heidrich).
Ta globalizacija ima veliko prednosti, ker Moskovskim solistom omogoča stik z dejanskim, aktualnim ustvarjalnim svetom in z vsem »ostalim« v glasbeni zgodovini (kot smo videli vse do Paganinija, Čajkovskega, Griega, Mozarta, Brittna in Šostakoviča). Kdaj bodo naši skladatelji napisali kakšno mojstrovino, da bi jo želeli tujci tako pogosto izvajati, kot to počno z omenjenimi skladatelji, je vprašanje mentalne dospelosti vseh, ki se s kompozicijo oziroma komponiranjem sploh ukvarjajo.
A v Ljubljani smo opazili drugi vidik sodelovanja, to je zelo uspešno sonastopanje ob violistu Juriju Bašmetu naše violinistke Lane Trotovšek. Mlada glasbenica, formirana tako v Ljubljani kot zadnja leta predvsem v Londonu, zelo napreduje in je bila na odru zelo suverena in – lahko bi rekli – celo v vodilnem položaju v dialogu z violo (npr. v dolgi skupni kadenci na koncu prvega stavka Allegro maestoso, začetek in konec intenzivnega drugega Andante, živahnost tretjega Presto). Trotovškova, kot smo izvedeli, bo z Moskovskimi solisti na njihovi sedanji turneji, ki se nadaljuje v Italiji, enkrat še nastopila, torej se ji odpirajo poti v mednarodni glasbeni prostor, kar je danes vse težje.
Nedavna anketa o najboljših glasbenikih na svetu v mednarodnem (Švica, Nemčija, Avstrija) Festspiele Magazinu je pokazala, da se prebije med dvajset najboljših le nekaj violinistov, a še ti morajo biti dolgo dobo absolutno uspešni in to na vseh svetovnih odrih, kot so Anne-Sophie Mutter, Gidon Kremer, Itzhak Perlman, Hilary Hahn, Julia Fischer, Vadim Repin, Nikolaj Zneider ali Janine Jansen.
A vodilna vloga ali položaj na lestvici pripada pianistom, kot sta Lang Lang, prvi, in Hélène Grimaud, druga, potem še Kisin, Sokolov...
Ostali inštrumenti so bolj ali manj izločeni, razen violončelista Miše Majskega, za katerega prav tako vemo, da je uspešen in slaven že desetletja, in argentinske violončelistke francosko-ruskega porekla Sol Gabette, pa sedaj na višku mednarodnega nastopanja francoskega harfista Xavierja de Maistra (ki sem ga pred kratkim videl v Salzburgu na koncertu spupaj s sopranistko Diano Damrau in je zares velemojster)!
Dobro, Avstrijci so med dvajset najboljših uvrstili še svojega tolkalca Martina Grubingerja, a le na dvajseto mesto! Podobno so dopolnili »žensko kvoto« z angleško trobentarko Alison Balsom (na osemnajstem mestu), ki pa je bržkone vsaj tako žensko atraktivna kot je odlična glasbenica!
Slovenska glasbena scena je imela malo glasbenikov, ki se lahko pohvalijo z nastopanjem s svetovnimi orkestri in dirigenti; največ nekoč Anton Dermota in v modernejšem času Marjana Lipovšek, Irena Grafenauer pa spričo flavte manj, a vendarle z mnogimi velikimi.
Sedaj morda prihaja nova generacija, ki trka na vrata mednarodnih nastopov v svetu, kot se je pokazalo z Lano Trotovšek. Najprej s slavnim ruskim dirigentom Valerijem Gergijevim (Prokofjev) in sedaj z Jurijem Bašmetom (Mozart).
Festival Ljubljana je morda sedaj nekako bolj odprt za možnosti, ker izhaja vse iz domačih organizacijsikih razmer, a z mednarodno povezavo navzven, še posebej s tujimi festivali, organizatorji, nastopajočimi. Ljubljana je »čudna«; lahko kaj je, ali pa ni. Ko misliš, da bodo ljudje prišli, jih ni (zagrebški Wagnerjev Lohengrin v polpraznem Cankarjevem domu), včasih pa si celo pozitivno presenečen, kot tokrat z Moskovskimi solisti.
Vstop mlade generacije glasbenikov na odre skupaj s slavnimi gosti je občutljiva tema in ne pogosto s srečnim razpletom (če pomislim celo na Pogorelićeve težave v zadnjem obdobju), a je vendarle nujen vsaj en pogoj; biti individualno odličen in pripravljen, četudi se zgodi, da moraš na oder tako rekoč z eno hitro vajo pred koncertom. V tem konteksu vidim nastop Lane Trotovšek kot njen osebni razvoj in opazen uspeh.
