Godibodi - Začetek parade slovenske glasbe

Skupina Brest je sveža zasedba­ odličnih in uveljavljenih glasbenikov, ki so uglasbili­ poezijo­ prepoznavne slovenske­ avtorice­ mlajše generacije, ­Kristine Kočan. Projekta sta se lotila pevka Vesna Zornik, članica zasedbe Katalena, in eden najzanimivejših kitaristov daleč naokoli, Samo Šalamon. Nedavno so pri založbi Celinka izdali prvenec Nemi film. Zasedba bo zvečer na vrtu ljubljanskega hostla Celica odprla festival Godibodi.

Sodite med priznane slovenske glasbenike z mednarodnimi izkušnjami, vendar se doslej vaše poti niso velikokrat križale.

Šalamon: S Kristino sva lani poleti napisala skladbo Tulpe. Odločila sva se, da potrebujeva ženski vokal, in najina prva izbira je bila Vesna, ki je takrat še nisva poznala. Vesna je prišla v Maribor, kjer smo posneli Tulpe, vsi smo bili navdušeni in odločili smo se posneti kar cel album, in glej ga zlomka, nekaj mesecev kasneje je izšel Nemi film s štirinajstimi avtorskimi skladbami in slovenskimi besedili.

Zornik: Vedela sem, da Samo in Kristina večkrat prideta na koncert Katalene. Ko me je Samo poklical, se mi je zdelo, da bi bilo to sodelovanje lahko zanimivo, ker sta oba več kot odlična. Preden smo posneli prvo skladbo, je minilo nekaj mesecev, potem smo bili pa vsi tako navdušeni, da je preostalih trinajst pesmi nastalo skoraj s svetlobno hitrostjo.

Kočan: Neka noro ustvarjalna energija vlada med nami.

Zanimiv je tudi izbor imena ­zasedbe – brest.

Zornik: Imena se je spomnila ­Kristina.

Kočan: Lani poleti sva se s Samom potepala po Angliji, zlasti pokrajini Cornwall, in takrat sva razmišljala, kako bi poimenovala projekt. Znašla sva se v brestovem gaju, gozdiču … Ozrla sem se naokoli in rekla: 'Brest.' Samo je odvrnil: 'A misliš za ime projekta?' Tako spontano je nastalo ime, naslednji trenutek smo že imeli fotografiranje v Logarski dolini pod Plesnikovim brestom. Pa še eno lastnost ima to drevo. Lahko se hitro prilagodi in oblikuje nove različice, se spreminja. Glede na naš eklektični glasbeni izraz in okus je to še kako primerno, da o drugi simboliki niti ne začnemo …

Posneli ste prvenec Nemi film. Je kakšen poseben razlog?

Zornik: Sprva je bil delovni naslov plošče Paviljon. Ko so bile vse skladbe posnete, smo si premislili, ker je bila ta skladba močnejša. Drug aspekt je bil, da je naslov za glasbeni izdelek tako ­nenavaden.

Šalamon: Ne spremljam nemega filma, ampak nekaj malega vendarle poznam. Pred leti me je kitarist Bill Frisell navdušil s projektom glasbe za neme filme ­Busterja Keatona.

Kočan: Ja, zdi se mi fascinantno, da so bili to filmi brez zvoka, ampak glasba je bila pa vedno prisotna, skoraj vedno v živo odigrana med predvajanjem filma. Naša zgoščenka je polna zgodb, je skoraj kot film, ki ga spremlja glasba …

Le ena pesem je bila vnaprej napisana in ste jo odeli v glasbo. Kako je potekalo sodelovanje, združevanje besed in glasbe ter inštrumentov in vokala?

Šalamon: S Kristino sva pisala skladbe zelo hitro oziroma v zelo kratkem času je nastalo štirinajst novih skladb. Običajno sem najprej napisal glasbo, posnel demo s kitarami, basom in bobni, ga predstavil Kristini in njej se je takoj izrisal celoten film ter posledično besedilo za skladbo. Nato sem predstavil skladbe Vesni, posnela sva demo vokal in nato smo odšli v studio. Zveni enostavno, kajne?

Kočan: Prav skladba Nemi film, prvotno napisana kot pesem z naslovom Babje leto, je bila uglasbljena nazadnje. Skoraj kot eksperiment. Kot je rekla že Vesna, izid je bil vsem tako všeč, da smo prav po tej skladbi naslovili ploščo. Meni je to še posebej všeč, saj sem predvsem pesnica … kot da je Brest vse skupaj okronal z mojo poezijo. Ganjena …

Glasbeno je izdelek precejšnja mešanica. Od kod tako raznovrstni glasbeni vplivi?

Šalamon: Glasbo dojemam zelo široko in to je opazno tudi v glasbi zasedbe Brest. Čeprav me večinoma obravnavajo kot jazzovskega kitarista in skladatelja, poslušam vse, od klasične glasbe, jazza, grungea, popa, kantavtorjev, metala, skratka vse, kar se mi zdi kakovostno. Od Dire Straits, prek Lutosławskega, do Chrisa Potterja, The Roots … širše ne gre.

Zornik: Mislim, da smo vsi trije precejšnji eklektiki, kar zadeva glasbeni okus. Moja izkušnja, predvsem s katalenskimi koncerti, je, da je koncert veliko bolj zanimiv, če ni monoton. Če zmoreš širino, bi bilo res škoda, da je ne bi ­uporabil.

Ne zgodi se pogosto, da se na domačem albumu srečajo besedila in glasba na tako visoki ravni.

Šalamon: Najprej hvala za res lepe besede. Ja, zdi se mi, da smo res naredili super album, tako z glasbenega kot besedilnega vidika. Smo zelo ponosni nanj. Čeprav sem do zdaj izdal enaindvajset albumov pod svojim imenom, je plošček Nemi film vsaj zame nekaj posebnega, saj se prvič predstavljam kot avtor nekoliko bolj v pop usmerjene glasbe. Odzivi kritikov v Sloveniji in tujini so do zdaj fantastični, tudi ljudem je glasba zasedbe Brest zelo všeč, kar nas seveda veseli in nam daje nov zagon.

Kočan: Ja, mislim, da nam gre res dobro. Vsak je odličen na svojem področju.

Ste projekt ali skupina? Je sploh kakšna razlika?

Kočan: Vse skupaj se je nedvomno začelo kot projekt. Sprva sva s Samom nameravala narediti le eno pesem z Vesno. Pa morda potem še s kom. Na snemanju pa smo bili vsi trije tako zadovoljni, da je bilo hitro jasno, da bomo nadaljevali skupaj, in potem je iz projekta nastala še skupina.

Zornik: Ker smo skladbe snemali sproti, na začetku še nismo vedeli, kam nas bo zanesla pot. Na posnetkih je Samo odigral večino inštrumentov, nekatere so odigrali tudi gostujoči glasbeniki. Skupina se je oblikovala kasneje, ko smo že vedeli, kakšnega zvoka si želimo.

Šalamon: Ja, točno. Zdaj smo skupina, bend. Poleg Vesne in mene je na basu eden najboljših basistov v Sloveniji, s katerim igram že od leta 2000, Samo Pečar. Na bobnih pa po mojem mnenju trenutno najbolj kreativen bobnar pri nas, Bojan Krhlanko. V skupini je skrit še kreativni tim, v katerem Kristina skrbi za besedila, sam pišem glasbo, Vesna pa vse skupaj začini z vokalom in interpretacijo.

Začeli ste nastopati v živo. So koncerti še vedno najboljši način podajanja besed in zvokov?

Šalamon: Ja, definitivno, v živo glasba Bresta res odlično zveni. Najboljše skupine zvenijo v živo še boljše kot na plošči, zdi se mi, da nam to zelo dobro uspeva. Hkrati nam je improvizacija zelo blizu, tako da se v živo številni soli raztegnejo v prelepe zgodbe, vedno drugačne ...

Zornik: Zdi se mi, da včasih presenetimo celo sami sebe. Zgodbe in skladbe, ki so se zdaj že precej dobro usedle v našo zavest, še kar izpopolnjujemo. Plošča in koncert sta sicer sorodni, a kljub vsemu različni glasbeni doživetji.

Kočan: Ko jih poslušam v živo, sem čisto navdušena. Vesna izvaja vse skladbe tako pretanjeno, v vsako zgodbo verjame, in zato ji verjamejo tudi poslušalci. Potem pa bend vse še dodatno podpre …

Sodite med priznane slovenske glasbenike z mednarodnimi izkušnjami. Kako je razvita domača glasbena scena in kaj najbolj pogrešate?

Šalamon: Kar se tiče glasbene produkcije, je glasbena scena zelo razvita. Alternativna glasba je na visoki ravni, enako velja za jazz in druge zvrsti. Veliko je dobrih glasbenikov … problem je, da ni več klubov, dvoran oziroma prostorov, v katerih bi se dalo igrati in predstaviti nove projekte. Tudi občinstvo je danes težko potegniti iz dnevnih sob na koncerte, pa naj so to super uveljavljeni jazzovski glasbeniki ali novi, še neznani projekti. Upam, da se bodo stvari počasi ­spremenile …

Zornik: Res je, kar pravi Samo. Veliko krasnih stvari nastane v Sloveniji. Žal jih premalo pride v osrednje medije. Eden takšnih projektov, ki poskuša odpreti ušesa novi, po zvoku niti ne nujno alternativni, a predvsem kakovostni glasbi, je festival Godibodi, v okviru katerega bomo Brest nastopili danes zvečer na vrtu ljubljanskega hostla Celica in jutri na terasi novogoriškega gledališča.