Tiskane izdaje
Matevž Šalehar - Hamo ni novo ime na glasbeni sceni.
Zanimanje za premierno predstavitev drugega albuma Pol S je očitno veliko, saj so k nocojšnjemu razprodanemu koncertu v SiTi Teatru dodali še enega jutri zvečer, oba bosta ob 20. uri. O novem albumu, erotiki, bluesu in slikanju ovitkov smo se pogovarjali z gonilno silo zasedbe, Matevžem Šaleharjem - Hamom.
Začniva z najnovejšim spotom za pesem Gospa Magister. Ta je narejen s precejšnjo mero erotike. Rock'n'roll je bil vedno zaveznik erotike in sta hodila z roko v roki. V preteklosti celo bolj kot zadnje čase, mar ne?
Mogoče je to bolj povezano s tem, da rock'n'roll nekoliko ugaša, in je zato tega toliko manj. Sicer se mi pa zdi, da še vedno hodimo z roko v roki z erotiko, vendar so nas hiphoperji in poperji ter drugi glede erotičnosti zelo prehiteli. Marketing golote presega vse meje dobrega okusa.
Časi so, žal, taki, da se glasba meri s številom ogledov. Če imaš joške v videospotu, imaš večjo gledanost. To smo dokazali tudi mi, saj imamo v enem mesecu sto tisoč ogledov, kar je več kot dvakrat večja gledanost, kot smo jo dosegli s prejšnjimi videospoti brez jošk.
Eksperiment je uspel. Deluje!
Sicer pa nosite ljubezen v imenu skupine. Mar ni ljubezen po vseh teh letih le še romantična vrednota iz minulih časov?
Saj, mogoče nas ravno to moti. Če bi se toliko govorilo o ljubezni, kot se govori o sovraštvu, bi se imeli bistveno lepše. Mogoče smo poslednji mohikanci ...
... ali poslednji hipiji?
Poslednji hipiji, z veseljem!
Ko poslušaš besedilo Lennonove pesmi Imagine, te še vedno zadene. Če bi se vsaj malo zgledovali po njej, bi bilo precej lepše na svetu.
Spomladi ste izdali vinilno različico svojega drugega albuma Pol v sto izvodih z osebno poslikanimi ovitki. Je to bil marketinški trik ali boj za preživetje?
Verjetno malenkost prvega. Osnovna ideja je bila, da so naši feni hoteli imeti naš novi album, ki smo ga posneli že spomladi, izid pa smo načrtovali konec leta. Rekli smo si, da bomo naredili vinilno izdajo za tiste, ki jo res hočejo, da nam ne bi pobegnila na splet. Pa mogoče tudi zato, ker jaz poslušam samo še vinilne plošče. Tako da lahko končno poslušam svoj album. Saj ne, da bi to počel, ampak imam pa zdaj to možnost.
Je vseh sto izvodov pošlo?
Album je bil razprodan takoj na prvem koncertu. Imamo jih še nekaj, ker jih manj nismo mogli narediti, in se jih še da dobiti v belih ovitkih. Ne bomo jih poslikali oziroma če jih bo kdo drug, jaz jih ne bom.
Najprej je bila ideja, da bomo vsi nekaj narisali, na koncu sem pa vse narisal jaz.
Hamo & Tribute 2 Love
Globoko spoštovanje. Ker oba spadata v rod rockovskih hripavcev, tako kot jaz, sta mi blizu in od obeh imam doma kar nekaj albumov. To se gotovo nekje pozna. Pri novih pesmih, ki jih pojem v slovenščini, gotovo nekoliko manj, na starejših angleških pa verjetno malce bolj. Slovensko pač pojem precej drugače.
Pomembna sestavina vaše glasbe je blues. Ta je v Sloveniji prej izjema kot pravilo. Od kod nagnjenost k enemu najvplivnejših glasbenih stilov?
Ko sem pred dvajsetimi leti imel skupno Babewatch, smo bili zapriseženi rockerji. Ko je zasedba razpadla, sem začel raziskovati, od kod sploh prihaja rock'n'roll. Kaj je bilo prej? Ko sem odkrival blues, me je počasi ta glasba tako prevzela, da sem jo hotel igrati. Zato sem šel na specializacijo na kitari v blues skupno Mojo Hand, kot redni član na ritem kitari. Tam sem dobil 'mojo', ki ga potrebuješ za blues.
Na novem albumu nam je to, upam, da v redu, precej uspelo po avtorski plati. Upam, da smo našli lasten slovenski blues sound, kolikor je to pač mogoče.
Kariero ste začeli v devetdesetih letih v skupini Babewatch. Kaj se je v tem času v glasbenem poslu spremenilo na bolje in kaj na slabše?
Na bolje se je spremenilo to, da je snemanje glasbe veliko bolj dostopno. To je plus za glasbenike, ki hočejo delati nekaj dobrega, hkrati pa je to potegnilo za sabo vse več glasbenega šuma, saj lahko vsak, ki ima pet minut časa, posname plato. Enak plus minus je količina medijev. Takrat so bili trije časopisi in dva radia. Če si pridobil enega od teh, si imel špile. Zdaj imamo sto petdeset radijskih postaj in tisoče internetnih strani in se hitro izgubiš v množici. Zelo težko je karkoli spromovirati, pritegniti pozornost.
Pogrešam urednikovanje v teh medijih in glasbeno kritiko. Redki so ljudje, ki te znajo opozoriti na dobro glasbo. Ironično je, da zdaj pri glasbi šteje število ogledov na youtubu. Včasih kar pogrešam tiste analogne čase. Če bi me lahko poslali v času nazaj, bi najraje živel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Vmes ste sodelovali z različnimi avtorji, vse pogosteje pišete tudi pesmi za druge. Verjetno je razlika, če pišete pesem za lastno rabo ali za druge.
Seveda je precej drugače. Zadnje čase veliko delam za druge, kar se mi zdi zelo zabavno. Če pišem zase, moram trdno stati za vsako besedo, če želim biti prepričljiv. Moram gledati z odra v oči in ne smem blefirati. Tako lahko stopim na oder jaz, za to ne potrebujem nobenega alter ega.
Če pa pišem za druge, lahko uporabim različne alter ege in imam pri pisanju več svobode, saj lahko napišem, da se bom tetoviral, in podobno. Super mi je pisati za punce, nazadnje sem to naredil za Almo Merklin.
