Haris Hararis, državljan in soustvarjalec države NSK

Prosilci za potni list pišejo o Bogu in se mu zahvaljujejo Država NSK je v osemnajstletnem obstoju dobila veliko državljanov. Nekateri med njimi so v državi brez ozemlja, ki obstaja v času, zelo aktivni in ustvarjalni. Mednje sodita britanski teoretik in publicist Alexei Monroe in Christian Matzke iz ZDA, ki je napravil retrogardistično bralno sobo. Med najpomembnejšimi državljani je tudi Haris Hararis iz Grčije, oblikovalec, ki je postavil spletno stran nskstate.com, na kateri najdemo vse relevantne podatke različnih skupin, ki so in še delujejo v NSK, ter informacije o državi NSK. Hararis sodeluje tudi na razstavi Irwinov Državljani NSK, ki so je včeraj odprli v Tobačni tovarni. V pogovoru pojasnjuje svoj angažma, ki je povezan z več presenetljivimi in presunljivimi zgodbami.


Na skupino Laibach ste naleteli konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kaj vas je prevzelo pri njih in pri NSK, da ste pozneje temu posvetili toliko energije?

Ugotovil sem, da nas povezujejo podobni interesi in reference. Všeč mi je ideja povezovanja umetnosti in države ali umetnosti in ideologije. To me je zanimalo, še preden sem naletel na NSK. Tudi popularna kultura, kadar je povezana z družbenimi vprašanji ali politiko in ideologijo, kot je punk, me je in me še zanima.


Kako vaš »klub oboževalcev«, če mu lahko tako rečemo, deluje v Grčiji? Koliko vas sodeluje pri spletni strani?

Z NSK sem se začel ukvarjati samoiniciativno in pozneje druge seznanil s tem fenomenom. Samo nekaj zanesenjakov nas je. Navdušenci za NSK so tudi na Kreti, Solunu, nekaj jih je v Atenah.


Vaša stran je postala ključna referenca do (države) NSK. Kakšna je njena zgodba?

Postavil sem jo leta 2002. Pred tem sem imel dvojezično stran, ki se je imenovala Slovenija Aten (Slovenia of Athens). Za to me je navdihnila razstava NSK Atene Slovenije (Athens of Slovenia). Odločil sem se storiti nasprotno in predstaviti, kaj NSK pomeni meni. Takrat sem se osredotočil na NSK kot skupino umetnikov. Pozneje sem se odločil narediti nekaj, kar je bolj povezano s konceptom države NSK. Zelo me zanima sodelovanje z drugimi državljani NSK, zato se trudim zbrati članke čim več različnih ljudi, zbiram tudi njihove recenzije, fotografski material.


Koliko časa namenite urejanju te strani?

Zadnje čase ne veliko. Včasih pa sem temu posvetil večino svojega časa.


Kako ste vzpostavili stik s člani NSK?

Zgodba se je začela precej zabavno. V Ljubljano sem prišel leta 2000, preden sem poznal kogarkoli od njih. Odšel sem v neki bar, kjer sem se začel pogovarjati z nekim dekletom. Povedal sem ji, da je edino, kar poznam iz Slovenije, NSK. Dejala je, da sodeluje pri projektu Noordung z Draganom Živadinovom. Potem me je seznanila z njim ter z Romanom Uranjekom iz skupine Irwin. To, da je bila prva oseba, s katero sem spregovoril v Sloveniji, povezana z NSK, je bilo je neverjetno naključje. Vse skupaj me je zelo navdihnilo. V Sloveniji sem zbral veliko literature, se seznanil s konceptom države NSK, ki ga do takrat nisem poznal. Všeč mi je bila abstraktna ideja družbene skulpture: države NSK.


Lahko na kratko pojasnite, kako nameravate nadgraditi spletno stran?

Stran bo vzpostavila svojo lastno identiteto, pri njej bodo sodelovali ter jo posodabljali državljani in umetniki z različnih koncev sveta. Na njej bodo lahko predstavljali svoje materiale, koncepte. Ideja je, da so umetniki ustvarili državo, ki ima in razvija identiteto, sami pa je ne nadzorujejo.


Kako gledate na to, da je država NSK zaživela svoje lastno življenje?

Država NSK je kakor sveti gral. Vsak jo zasleduje, jo hoče ujeti, vsi hočejo izvedeti, kaj ta sveti gral je. Ne poznam dveh ljudi, ki bi enako razumela to državo. To se mi zdi zelo zanimivo. Je okvir, znotraj katerega lahko vsak slika svojo sliko.


Ali v državi NSK vidite novo mogočo obliko političnega organiziranja posameznikov v globalnem svetu?

Mislim, da ne. Dokler država nima nobene avtoritete, ni jasno, kako se bo razvijala. Verjetno se je tudi krščanstvo začelo s skupino zanesenjakov. To, kar zdaj poznamo pod pojmom krščanstvo, nima ničesar skupnega z izvornim konceptom krščanstva, če je ta sploh obstajal. Sam razumem državo NSK in njen izvorni koncept kot v bistvu nedogmatski. Gre za državo, ki ne predlaga nobene dogme, pravil. A po drugi strani me ne bi presenetilo, če bi nekateri v tej državi poudarili prav njen dogmatizem. Podoben paradoks je povezan z Budo. Ta je pridigal, da boga ni, nato so njega razglasili za Boga. Država NSK ne postavlja vrhovne avtoritete, a morda bodo v njej nekateri prepoznali prav neko vrhovno avtoriteto.


Kakšna je struktura državljanov? Gre večinoma za umetnike?

Ne bi verjeli, kako se državljani razlikujejo med seboj po izobrazbi, poklicu in usmeritvi.


Prvi ste prestregli prošnje nigerijskih prosilcev za potni list NSK na elektronskem naslovu vaše spletne strani. Lahko predstavite to izkušnjo?

Prva elektronska pošta je na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. začela prihajati že leta 2004. Največ jih je prišlo tri leta pozneje in še vedno jih prejemam. Zanimiva stvar pri Nigerijcih je bila, da so verjeli, da so NSK združene države Evrope. NSK so dojemali kot neko vseevropsko ali nadevropsko organizacijo. Večina Nigerijcev je mislila, da gre za državo Slovenijo. Spet drugi so dojeli, da gre za skupino umetnikov, ki delajo svojo noro evropsko stvar, a so si še vedno obupno želeli potni list NSK. Želeli so si ga tudi tisti, ki so pozneje izvedeli, da ne gre za pravo državo. Večina jih namreč sploh nima osebnega dokumenta, tako da je vsak dokument zanje pomemben. Seveda pa je šlo pri njih tudi za željo pripadati nečemu, čemurkoli.


Vas je ta zgodba zaznamovala?

Zelo. Gre verjetno za enega mojih najpomembnejših angažmajev v zvezi z NSK. Nekateri od teh prosilcev častijo NSK kot idealno državo. Dobival sem zelo dramatična pisma, v katerih so se ljudje name obračali kot na zadnje upanje. Zelo žalostno je nekoga slišati to reči. Med njimi so tudi izobraženi ljudje, zdravniki, pravniki, ki mi pošiljajo svoje življenjepise, in se ponujajo, da bi delali zame, če jih le pripeljem v Evropo, v Slovenijo, v Grčijo.


Kaj storite s prošnjami za potne liste?

Odpišem jim, da nisem pristojen za izdajo tega dokumenta, in jih napotim na pravi naslov. Nekaj časa sem odgovarjal na vsako posamezno elektronsko pošto in vsakomur razložil, za kaj gre pri državi NSK. Na to sem prejel takšne odgovore: »Nisem neumen. Samo pomagajte mi dobiti potni list.«


Ali obstaja črni trg s potnimi listi NSK?

Zelo verjetno. Prejel sem zanimivo pošto Nigerijcev, ki ne živijo v Nigeriji. Opozorili so me, da obstaja črni trg s potnimi listi, in me prosili, da nekako pojasnim in razširim informacijo, kaj je država NSK in kaj pomeni njen potni list. To sem tudi storil. Tudi nekatere nigerijske spletne strani oglaševalskih agencij so zavajale s podatkom, da izdajajo evropski potni list NSK.


Koliko ljudi obišče vašo stran?

Tri tisoč ljudi na dan. To je kar veliko, a zanimiveje je, da jo obiskujejo ljudje z vsega sveta. Ne poznam kraja na Zemlji, od koder je še ne bi obiskali. Stran so si ogledali celo na severnem polu.


Koliko pošte dobite na dan?

To število se spreminja, povprečno deset na dan. Zadnje čase večina pošte prihaja iz Nigerije.


Vaše delo je predstavljeno na razstavi Državljani NSK. Kakšna razstava je to?

Na razstavi sodelujem s delom Besede iz Afrike. Gre za interaktivno reprezentacijo nekaterih pisem, ki sem jih prejel s tega dela sveta. Koncept mojega dela je, da organiziram besede, ki so jih najpogosteje uporabljali prosilci v svojih pismih. Moje delo je nekakšen oblak besed in če klikneš na določeno besedo, prebereš pošto, ki jo vsebuje. Ugotovil sem namreč, da v različnih pismih iz Nigerije različni ljudje uporabljajo isti niz besed, na primer: »upanje«, »prosim«, »potovanje s potnim listom«, »Bog«. V pismih so še posebno veliko govorili o Bogu, častili so Boga in se mu zahvaljevali za NSK.


Iz četrtkove izdaje Dela!