Harmonika in govoreči stroj

Harmonika je v Sloveniji eden najbolj popularnih inštrumentov, imamo kar nekaj svetovnih prvakov na harmoniki in tri kralje. Bila je inštrument partizanih, soustvarila narodnozabavno glasbo in postala pomemben del alternativne in tudi konvencionalne kulture. Harmoniko, zgodovino njenega nastanka in njen pomen pri oblikovanju našega, tudi slovenskega, vsakdana, je povezal harmonikar in filozof Bratko Bibič v knjigi Harmonika za butalce, ki je nedavno izšla pri založbi Beletrina.

Bratko Bibič je eden prvih harmonikarjev, ki se je uveljavil tudi v tujini, je glasbeni publicist, inštrumentalist, skladatelj in vokalist je tudi avtor filmske glasbe in aktiven član različnih eksperimentalnih in multimedijskih projektov. Kot filozof po izobrazbi je bil skorajda poklican, da napiše knjigo o harmoniki. Ta inštrument je enakopravno uvedel v zasedbo, kasneje pa je sodeloval še v mednarodnih zasedbah Accordion Tribe in Nimal.

V začetku 19. stoletja se je mehanika hitro razvijala in kot stranski produkt izumljanja govorečega stroja, je nastala harmonika. »Izum harmonike sodi v celo serijo prizadevanj takratnih urarjev, izdelovalcev igrač, mehanikov, tudi ljudi, ki so se ukvarjali s fiziko in akustiko, ter izdelovalcev glasbenih inštrumentov, ki so si prizadevali izumiti govoreči stroj in prav tako tudi glasbeni stroj.« To je bila doba razcveta glasbenih avtomatov. Harmonika izhaja iz vseh teh navzkrižij in prizadevanj, pri čemer pa so imeli zelo pragmatičen motiv, da bi v skladu z razvijajočo se logiko kapitalizma in industrializma delali novitete, ki bi se dobro prodajale. Pri harmoniki smo tudi priča temu, čemur bi lahko rekli mobilnost, to je orkestrski inštrument, ki ga lahko nosiš okoli. Harmonika je nastala v obdobju, ko je kazalo, da ima hitro razvijajoča se veda, mehanika, odgovore, na vsa vprašanja.

Za izumitelja harmonike leta 1822 velja nemški izdelovalec inštrumentov Christian Friedrich Ludwig Buschmann, vendar to ni povsem gotovo, ker so nekaj podobnih inštrumentov naredili že prej. Prve orgle naj bi leta 246 pred našim štetjem sestavil izdelovalec igrač Ktesibos iz Aleksandrije. Stroje so tako poznali Grki, Rimljani in tudi v srednjem veku, vendar pa je mehanika dobila velik zagon s praktično uporabo parnega stroja.

Inštrument za spodobne ženske

Sprva je bila harmonika ljudski, nekako manjvredni inštrument, ki pa ga je precej zgodaj za svojega vzelo meščanstvo, kjer pa je postal predvsem ženski inštrument. »Prav zanimivo je, kako je bila harmonika vedno posebej atraktivna za ženske. Ženske so bile tudi zelo pomembna ciljna skupina izdelovalcev in prodajalcev harmonik. Ni naključje, da vse zgodnje reklame govorijo o tem, da je harmonika za ženske zelo primeren inštrument.«

V 19. stoletju ni bil vsak inštrument primeren, da ga igra ženska. Ženske so si morale izboriti to svobodo in pri tem jim je harmonika pomagala, še posebej izrazito v Veliki Britaniji. Charles Wheatston, ki je sicer izumil tudi telegraf, je leta 1829, ko je bil patentiran prvi model harmonike na Dunaju, v Londonu patentiral drug model harmonike imenovane concertina. Razlika je bila ta, da je bil dunajski model diatoničen, concertina pa je bila kromatična, kar pomeni, da so lahko igrali vse tone v lestvici, s stiskanjem ali vlečenjem meha pa se ton ni spremenil. »Zato so lahko višji sloji uporabljali to concertino za izvajanje repertoarja tako imenovane resne glasbe, ki je takrat nastajala, ali pa starejše, ki so jo šele začeli odkrivati. Sicer se je vedno igrala sodobna glasba, razen v liturgiji. Bacha so odkrili šele v 19 stoletju.« pojasnjuje Bibič.

Ženske so tudi pisale skladbe za harmoniko in so s tem inštrumentom prišle na svoj glasbeni račun. Godala so bila zanje prepovedana, čelo še posebej, tako niso mogle igrati glasbe, ki so bila pisana za godalni kvartet, s harmoniko pa je to postalo mogoče.

S harmoniko v boj

Harmonika ima precej konkurenčnih prednosti pred drugimi inštrumenti, je dokaj lahko prenosna, se ne razglasi in se da nanjo dokaj hitro naučiti kakšno pesem. To vse drži, pravi Bibič, »vendar s širjenjem polja uporabe glasbe in ko se od 60-ih let prejšnega stoletja tudi močno razvijajo modeli harmonik, so tudi širili polje možnosti izražanja tega inštrumenta za igranje zahtevne, tako imenovane nove glasbe. Nekatrih skladb na harmoniko ni več preprosto igrati.«

Harmonika je bila zraven velikih zgodivinskih dogodkov, tako je šla v partizane, ozvočila je nastajanje nove alternativne kulture ter zagodla tudi ob zadnjih večjih protestih v Ljubljani. »V partizane so jo prinesli, ker je to bil to takrat izjemno popularen ljudski inštrument. Sicer so jo nosili na fronto tudi v prvi svetovni vojni, pa tudi nemška vojska je Evropo okupirala ob zvokih harmonike. Mislim, da je to bilo zaradi njene priročnosti,« pojasnjuje Bibič. Harmonika se je odlično prilagodila različnim nacionalnim in ponekod revolucionarnem etosom, poleg slovenskega še ruskemu, pa finskemu, ker harmonika združuje orkester v malem in evocira mit kolektiva, za katerega pravi Theodor Adorno, da je v vsaki glasbi ta - Mi.

Bratko Bibič pravi, da ga je »v bistvu fasciniral Bach in orgle in to je bil moj glavni motiv, da sem igral harmoniko. Za tri leta sem nato zamenjal za orglice, in igral blues, rock in jazz na orglice. Na neki domači zabavi pa sem iz čiste zafrkancije vzel harmoniko iz kovčka, kjer je dolgo časa samevala, in sem nanjo začel igrati rock riff in je to izpadlo noro dobro, ker je bilo povsem neobičajno.«

Sicer pa imamo Slovenci celo vrsto svetovnih harmonikarskih prvakov, Zoran Zorko je recimo najdlje na svetu igral harmoniko, in sicer 35 ur in 32 minut, ter kar tri harmonikarske kralje, in sicer evropskega Slavka Avsenika, ameriškega Frankieja Yankovicha in kanadskega Walterja Ostanka in verjetno tudi najbolj znanega harmonikarskega klovna Weird Ala Yankovica. Pri nas je bil vpliv glasbe Ansambla bratov Avsenik tako močan, da je iz tega naredil novo glasbeno zvrst, popularno tako doma kot v tujini. Tako je narodnozabavna glasba v veliki meri zasenčila in izrinila slovensko ljudsko. Podobno se zgodilo tudi s stereotipno slovensko nošo, ki je v bistvu gorenjska noša. Počasi pa je harmonika tudi postala resen klasičen inštrument. Pri nas je trajalo prav neverjetno dolgo, da je dobila svojo mesto na Akademiji za glasbo.

Prihodnost harmonike doma in po svetu je gotovo svetla, saj jo je moč slišati vsepovsod. Prepoznavni harmonikarji so še še Janez Dovč, Jure Tori, Marko Hatlak in drugi. Po svetu pa je cela vrsta izjemnih, med katerimi pa ima Finec Kimmo Pohjonen prav posebno mesto. In ker se pogosto dela harmoniki krivica, ki da je ljudski, kmečki, podeželski inštrument, je treba poudariti, da so zgoraj našteti glasbeniki harmoniko uporabili tudi v rockovskih zasedbah. To seveda sploh ni čudno, saj je bil tudi John Lennon harmonikar, Elvis Presley pa je boljkotne le poziral fotografom. Zato pa je zasedba Billa Haleyja, ki posnela prvo uradno rock'n'roll skladbo Rock Around A Clock, v postavi imela harmonikarja Johnnyja Grandeja. Torej se je tudi rock'n'roll začel s harmoniko.