Tiskane izdaje
Vaš novi album Dead to the World je vaša vizija naše sedanjosti. Se vam zdi, da ni več prostora za optimizem?
Seveda je še vedno prostor za optimizem. Se pa dogaja veliko resnih stvari, o katerih je treba napisati pesem ali dve. Je pa tudi kaj komičnega, recimo v skladbi I ♥ My Guru. Sicer rad uporabljam sarkazem. Skušam se izraziti iskreno, iz srca, a to seveda ne pomeni, da sem superpesimističen. Daleč od tega.
Zelo občutljivi ste za družbene in politične dogodke. Kje je zasedba Helmet zdaj, v Trumpovih Združenih državah Amerike?
V bistvu je to zelo žalostno. Naš novi album je izpadel zelo aktualen, kot bi napovedali, kaj se bo zgodilo. Sprašujejo me, ali sem imel kristalno kroglo in gledal v prihodnost, a pesmi so nastale in bile posnete precej prej. Ta usmeritev je že kar nekaj časa značilna za Združene države Amerike. Postali smo zelo razdeljena družba. Desničarji so ekstremno rasistični, homofobni in sovražijo vse in vsakogar. Da je polovica volivcev glasovala za Trumpa, me ni presenetilo. Če greš v mesto, boš vsak dan slišal šest ali več jezikov in bil izpostavljen različnim kulturam. To te naredi strpnega in razumevajočega, saj hitro ugotoviš, da ne obstaja en razred, ena rasa, ena vera.
Če greš na ameriško podeželje, je ravno obratno. Ljudje so zelo izolirani in vse, kar izvedo o svetu, izvedo prek televizije. Če je to Fox News, ki zastruplja gledalce z nesmisli in lažmi, ljudje temu verjamejo. Mojo 85-letno mamo je strah vsega. Po televiziji pridigajo strah in tej temi se že leta posvečam v pesmih. Strah je najboljše orodje za nadzor ljudi.
Zaradi Trumpa pametni in kritično razmišljajoči ljudje, ki znajo sočustvovati, ne morejo več mirno sedeti in biti nedejavni. To je nekaj optimističnega. Če nas bo dovolj, ga bomo pregnali iz Bele hiše. Čeprav je 25 odstotkov Američanov prepričanih, da je sposoben voditi državo!!! Kakorkoli, svojih pesmi ne pišem zanje. Odkar sem na turneji in dajem intervjuje, v katerih povem, kaj si mislim, me prijatelji vprašujejo, ali mi bodo sploh še dovolili v Združene države Amerike.
Nekateri novinarji opisujejo glasbo vaše skupine kot alternativni metal, drugi ji pravijo pameten metal.
Če bi me videli ob enih ponoči, ko sem na Dunaju pil pivo in žganje, si ne bi mislili, da sem pameten. O naši glasbi smo slišali marsikaj, najpogosteje nas opisujejo z izrazom post hardcore, karkoli naj bi to bilo. Pravijo, da igramo metal, industrijski metal, smart metal, metal za razmišljajoče ljudi ... Ko to slišim, se le nasmehnem. Helmet imamo vso kariero lasten zvok. Vse, kar nekomu olajša opis naše glasbe, se mi zdi v redu.
Pravijo, da je pisati o glasbi tako preprosto, kot plesati na arhitekturo.
Vem in razumem, da to ni tako preprosto. Za mehiško radijsko postajo v Los Angelesu, vodijo jo Mehičanke, rojene v ZDA, smo pripravljali dveurni metalski glasbeni program, vključno z našim nastopom. Ta dekleta, ki so vse življenje poslušala predvsem mehiško in latino glasbo, so dejala, da jih vokal spominja na Nirvano. Bil sem presenečen, ker kaj takega pa res še nisem slišal. Seveda vse te označbe prihajajo iz nazorov posameznikov, zato je skorajda neprimerno soditi o tem. Sam pa ne zmorem opisati naše glasbe. Ko me vprašajo, kaj igramo, jim odgovorim, da igramo rock, samo zato, da se naša glasba razlikuje od jazza, klasične glasbe ali reggaeja. Čeprav ... na plakatih v Phoenixu v ameriški zvezni državi Arizona smo bili napovedani kot jazz zasedba. Temu smo se pa res režali ...
Kako bi primerjali glasbo skupine Helmet z začetka kariere s to, ki jo izvajate zdaj, ko ste ponovno oživili zasedbo?
Bistveno je, da imam v zasedbi glasbenike, ki razumejo mojo glasbeno abecedo. To pomeni uporabo različnih uglasitev kitare ter neobičajne akorde. Pa tudi ritmično se pri nas igra na štiričetrtinski takt bobnov, šestčetrtinski takt s kitaro in podobno ... Da to razumeš in intuitivno vzameš za svoje in da na koncu zveni preprosto, je zelo pomembno.
Kaj počnete, ko se ne ukvarjate
Prosili so me, naj napišem orkestrsko skladbo za šolo v Atlanti v ameriški zvezni državi Georgia. Marca [s Pageem Hamiltonom smo se pogovarjali februarja] bom odpotoval tja, kjer bom poučeval kitaro ter z otroki premierno izvedel mojo skladbo, ki je napisana predvsem za pihalne inštrumente. Rad poučujem otroke, glasbo predavam srednješolcem in študentom, na predavanjih se igramo in pogovarjamo o glasbi.
Ukvarjam se tudi s producentstvom, lani sem bil producent zasedbe iz Marseilla, letos pa skupine iz Nashvilla. Že kar nekaj časa nisem delal glasbe za film, zato imam to v načrtu ob koncu leta. Nastopam tudi kot jazzist, a ker skušam od tega živeti, to počnem redko, jazz je žal najslabše plačan.
Izjavili ste, da vam je David Bowie rešil življenje.
Skupaj sva imela osem nastopov. Mesec dni po tem, ko sem zapustil ženo, sem sistematično smešil samega sebe. Veliko sem popival, se drogiral in ponočeval. Spal sem na kavču pri menedžerju, ko je poklical David Bowie in me vprašal, ali bi nastopal z njim. To me je v hipu streznilo, saj sem se moral na hitro naučiti trideset Bowiejevih pesmi. Bil je res krasna oseba. Preprosto bi ga opisal kot vašega najljubšega strica, ki je po naključju tudi genij. Bil je zelo inteligenten človek in velik pevec, ki je vedno veliko bral.
Kot da ne bi bil s tega planeta ...
Se strinjam. Helmet smo naredili serijo priredb, od Blue Öyster Cult, Wire ter skupine The Beatles in Elvisa Costella, ki bodo aprila izšle na singlih. Med njimi je tudi zelo zahtevna in po krivici spregledana Bowiejeva pesem Move On z albuma Lodger. Na B-straneh singlov bodo živi posnetki zasedbe Helmet.
Meantime Redux je album priredb pesmi skupine Helmet. Kaj menite o priredbah?
Radi delamo priredbe, ker to ni več naše območje udobja in nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo. Po drugi strani je to izraz spoštovanja glasbenikom, ki ti nekaj pomenijo, ki so te sooblikovali. Zanimivo je bilo slišati tudi priredbe naših pesmi, ker so se vsi potrudili in jih zaigrali popolnoma drugače.
Ste eden najbolj glasbeno izobraženih rockovskih kitaristov. Kako pomembna je za glasbenika formalna izobrazba?
Formalno šolanje ni nujno za glasbenika, je pa bilo očitno nujno zame. Z glasbo sem se začel ukvarjati zelo pozno. Ko sem bil študent, sem večinoma žuriral, se opijal in imel zelo slabe ocene, zato so me hoteli vreči z univerze. Ko pa sem se začel ukvarjati z glasbo, so se moje ocene popravile. Ugotovil sem, da se rad učim, še najraje o glasbi. Posebno me je pritegnila teorija. Glasbeno izobraževanje je bilo primerno zame. Za nekoga, kot je David Bowie, ki je kot srednješolec opustil šolanje in se sam nenehno izobraževal na različnih področjih, pa gotovo ne. Bil je tudi zelo aktiven poslušalec glasbe.
Nikoli ne bi podcenjeval glasbenikov brez formalne izobrazbe. Thelonious Monk je bil glasbeno nepismen in si je izmislil lasten način analiziranja in zapisovanja glasbe, pa je kljub temu temeljito spremenil jazz in ga popeljal na višjo raven.
