Heretični angeli: En sam trenutek in že nas ni

V Heretičnih angelih, ustvarjalno kompleksnem in drznem glasbeno-scenskem projektu, ki je bil na 32. Festivalu Radovljica uprizorjen v gotski cerkvi svetega Petra, je Katarina Livljanić­ s skupinama Dialogos in Kantaduri­ ozvočila srednjeveško Bosno, v kateri so se dinamično stikali jeziki, pisave in kulture.

Ko je Katarina Livljanić na srednjeveškem bosansko-hercegovskem stećku (nagrobniku) prebrala napis Kad htih biti, tgdi ne bih (Ko sem hotel biti, mi ni bilo dano), jo je prešinila misel na balkansko vojno in ženske iz Srebrenice: »Vsi ti pokopani ljudje okoli mene ne obstajajo več in med njimi bi prav lahko bila tudi jaz.

Kako lahko je neobstajati! Poglejte, zdajle imava intervju, tik zatem odpotujem v Osor, kjer bom čez tri dni na Osorskih večerih izvedla Judito …, toda lahko se pripeti en sam trenutek, naj bo to naključje ali usoda, in me ni več.«

Nagrobni napis v bosančici, v katerem anonimni pokojnik naproša žive, naj žalujejo za njim, ga ne poteptajo in ne pretresajo njegovih kosti, je bil vzvod projekta Heretični angeli, v katerem se je uvodoma lotila raziskave srednjeveških bosanskih, hrvaških in srbskih rokopisov, ki prenašajo poganska verovanja v krščanskem kontekstu. Slednji je v srednjeveški Bosni odzvanjal v sobivanju z muslimani in španskimi sefardi, ki so se tja umaknili pred špansko inkvizicijo.

Izjemna glasbenica in performerka Katarina Livljanić, katere življenje je od otroštva v rodnem Zadru prežeto z igro, je po končani glasbeni akademiji v Zagrebu doktorirala na pariški École pratique des hautes études in nato leta 1997 v Parizu ustanovila skupino Dialogos; tokrat sta z njo nastopila godalec Albrecht Maurer (fidula, rebek) in Norbert Rodenkirchen (srednjeveška prečna flavta).

Poleg umetniškega delovanja je na Sorboni predstojnica oddelka za srednjeveško glasbo in z možem Benjaminom Bagbyjem vodi magistrski študij izvajanja srednjeveške glasbe. Podobno kot se sama loteva južnoevropske srednjeveške glasbe, Benjamin Bagby razi­skuje severnoevropsko izročilo in je v zadnjih letih na Festivalu Radovljica­ izvedel epa Beowulf in Rensko ­zlato.

Ne glasba, ampak besedilo

Čeprav je ena vodilnih mednarodnih strokovnjakinj za srednjeveško glasbo, izhodišče njenih projektov ni nikoli glasba, ampak besedilo kot vitalni sok poglobljenih, natančnih in nemalokrat dolgotrajnih raziskav; glasbeno-scenski projekt Judita, ki ga je uglasbila in pred dvema letoma premierno uprizorila na dramsko besedilo hrvaškega renesančnega avtorja Marka Marulića, je pripravljala celo desetletje.

Heretični angeli, katerih besedila so napisana v bosančici, latinici in cirilici in se v njih srečujejo katolištvo, pravoslavje, bosanska cerkev in bogomilstvo, so dialog med različnimi obdobji, kulturami in tradicijami, s poganstvom prežeta metaforika pa intimno nagovarja tudi sodobne poslušalce.

V Klicanju duhov vrag požre ženski otroka in ji ga na priprošnjo njenih bratov vrne šele, ko izpljunejo materino mleko. »Ob vsaki vrnitvi na Hrvaško se zavem, da čeprav so ljudje preživeli vojno, so nekateri v srcu in glavi umrli, kot da jim je vrag pojedel dušo, in so zaprti v lastnem sovraštvu do drugega,« ­pravi avtorica.

Njeno komponiranje na izbrana besedila je podobno arheologiji. Drobcene zvočne okruške opazuje, jih obrača in počasi sestavlja v zvočni mozaik. Ne gre za rekonstrukcijo, pravi, ampak za avtorsko glasbo, ustvarjeno na podlagi starih obstoječih glasbenih elementov in živega ljudskega izročila.

V Heretičnih angelih je v sodelovanju z zagrebškim etnomuzikologom Joškom Ćaleto predelano srednjeveško tradicijo, med drugim glagoljaško petje, povezala z živim hercegovskim glasbenim izročilom.

Ćaleta je v petčlanski skupini Kantaduri povezal mladega hercegovskega pevca in guslarja s tremi pevci iz harmoničnega sveta dalmatinskih klap ter jih umestil v dramatičen disonantni zvočni kontekst hercegovske gange. Medtem ko eden od pevcev poje kot haiku kratko besedilo, ostali petje vokalno podložijo z natančno intonirano, valujoče zaganjajočo se gango, ki ne traja dlje od človeškega izdiha.

Sosledje vdihov in izdihov

Nabor besedil med drugim vsebuje kozmogonijo bosanskih bogomilov, srednjeveške krščanske herezije, v kateri nadangel Mihael z Gospodovega prestola prežene božjega angela Satanaila, v pesmi Kad se duša s tilom dili pa se dobri in hudobni angel pogajata za grešnikovo dušo, čigar poglavitni greh je bila lenoba.

Lik slabega angela z globokim temnim glasom odpoje avtorica in uprizori antipod visoki, svetli androgini zvočnosti kantadurja Srečka Damjanovića v vlogi dobrega angela.

Osišče črno-rdeče minimalistične scenske postavitve v cerkvi svetega Petra, ki jo je avtorica so­oblikovala z režiserko Sando Hržić, je bil pred oltarjem postavljen črn monolit iz tkanine, prešit z rdečo nitjo, medtem ko so bili premiki nastopajočih premišljeno razporejeni po prostoru od glavnega vhoda do krstilnika pred stranskim oltarjem.

Celotna struktura Heretičnih angelov je zasnovana v ritmu gange kot sosledje vdihov in izdihov, nenehnega sprevračanja neobstoja v življenje in življenja v nebivanje, ki pa ni nemo, kajti iz hladu kamnitih nagrobnikov, ko jih ošvrkne človeški pogled, mrtvi oživijo in zazvenijo v subtilni in hkrati surovi zvočnosti. Heretični angeli so izjemna zvočna pokrajina svetle harmonije življenja in mračne disonance iz vražjega gobca iztrganega nebivanja.