Tiskane izdaje
Jazz podij v okviru festivala Lent vsako leto z nekaj koncerti počasti delo nekega glasbenika. Letos je to kitarist Igor Bezget, ki bo v treh avtorskih večerih predstavil različna področja svojega ustvarjanja. Pred tednom dni je bil večer posvečen njegovemu solo ustvarjanju v zasedbah od dueta do kvinteta. Jutri in v torek bosta sledila še dva koncerta, ki bosta zaobjela njegovo široko zastavljeno glasbeno potovanje od Pangee do Globalne skupnosti.
Če pogledamo po vašem opusu, se zdi, da h glasbi pristopate zelo raziskovalno. Niste se osredotočili na en slog, zanima vas Glasba.
Vedno sem bil zelo radoveden. Z glasbo sem se začel ukvarjati dokaj pozno, šele v srednji šoli, in lahko rečem, da sem bil najprej poslušalec. Kar se mi zdi pomembno. Poslušal sem Tangerine Dream in Pink Floyd in kitara se mi je zdela frajerski inštrument. Prve akorde sta mi pokazala oče in sestra, a sem že od začetka igral po svoje, sestavljal svoje melodije. Logično se mi je zdelo, da biti glasbenik pomeni igrati svojo glasbo, ne pa posnemati drugih. Tudi pozneje, ko sem si pridobil formalno izobrazbo, sem v srcu vedno ostal samouk. Sredi osemdesetih sem slišal plošči Milesa Davisa, Decoy in You're Under Arrest, tisti, na katerih kitaro igrata Scofield in McLaughlin. A pot do tega, da sem se sam lotil jazza, je bila še dolga.
Vaša glasbena preteklost je žanrsko raznolika. Poglabljate se tudi v arabsko, afriško in indijsko glasbo. Kje ste se srečali s temi tradicijami?
Površno že med študijem na univerzi v Linzu. Tu moram omeniti profesorja Petra O'maro, ki mi je dal veliko znanja, pa tudi idej in poguma za lastno ustvarjanje, tako kot pozneje Zlatko Kaučič. Poučeval nas je tudi etnomuzikolog, ki nam je predstavljal glasbe z različnih celin. Pri njih me je takoj pritegnila ta prvinskost, stik s primarnim, plemenskim. Rad imam naravo, vedno mi je bila velik navdih. In ta novi zvok mi je deloval naravno. Pozneje sem si kupil arabsko lutnjo. Poslušal sem plošče igralcev ouda iz arabskega dela sveta in se od njih učil. Počasi je ta glasba postala tudi malo moja in zdaj jo vključujem v svoje kompozicije.
Posebno mesto v vašem srcu nosi indijska glasbena tradicija. Kako ste jo vzljubili?
Sredi devetdesetih let smo s prijateljema Borutom Žerdonerjem in Damirjem Višičem, ki sta s potovanja po Indiji prinesla table in sarod, ustvarjali v skupini Sagar. V njej smo posneli dve plošči in igrali tudi na Drugi godbi. Ko smo v New Delhiju skupaj z indijskima glasbenikoma Sharatom Chandro Srivastavo in Gyanom Singhom, ki se bosta pridružila projektu Pangea jutri v Mariboru, posneli ploščo Sagar Ragas, sem zares začutil indijsko glasbo na svoj način in potem ni bilo več poti nazaj. Za sabo sem imel že veliko festivalov z znanimi jazzovskimi imeni in veliko izdanih plošč. Nisem bil več zelen. A v Indijo sem prišel kot dojenček. Najprej sem moral narediti izpit za glasbeni vrtec. V letih od 2005 do 2008 sem se intenzivno ukvarjal z igranjem saroda in raziskoval indijsko klasično glasbo s pomočjo mentorjev Biswajita Roya Choudurya in Suresha Talwalkarja.
Katera modrost teh mislecev glasbe in življenja vam je najbolj ostala v spominu?
V nobenem glasbenem slogu, ki sem se jim posvečal, nisem našel svojega sveta. Spomnim se, ko je Suresh Talwalkar rekel: »Ko delaš vse stvari, ne delaš nič. Ko delaš eno stvar, delaš vse.« Razmišljal sem, kaj je zame ta ena stvar. Izhajam iz okolja, ki nima tako značilne glasbene tradicije, morda le v narodnozabavni glasbi – in to je še naloga, ki me čaka. Toda dejansko smo nekje med vzhodom in zahodom. Tako sem ugotovil, da je ta moja »ena stvar«, poslanstvo, združiti vse vplive v eno celoto...
... in nastala je Pangea – Free The World, konceptualni big band projekt, ki pod imenom zedinjene praceline združuje različne glasbene teritorije.
Zanimivo je, da sem projekt Pangea snoval po koščkih in šele na koncu opazil celotno sliko, s katero se je realizirala ideja, o kateri sem že dolgo razmišljal. To je tretji projekt Pangea in moj četrti projekt z big bandom. Napisal sem nekaj aranžmajev svojih skladb, ki se ponavljajo kot teme in prehajajo v nadaljnje kompozicije, v katerih je veliko improvizacije. Glasbo sem povezal z indijskim projektom, dodal še afriško dimenzijo, latinskoameriške vplive, balkanski melos in jazz. Poleg triindvajsetih članov – pretežno mladih slovenskih jazz glasbenikov in tujih gostov – je v big bandu še sedem pevk in en pevec. Velik navdih pri tem projektu mi je bilo delo skladatelja in dirigenta Butcha Morrisa, ki sem ga vedno občudoval, kako spontano, brez aranžmajev kreira glasbo v velikih jazzovskih orkestrih.
Spet ste torej za svoje projekte angažirali tudi mlajše glasbenike. S svojim delom močno vplivate nanje.
Nasploh raje sodelujem z mlajšimi od sebe. So dosti bolj entuziastični in odprti za ideje kot starejši glasbeniki, ki imajo ponavadi že svoje tirnice in težko skrenejo na neznana pota. Vedno sem imel srečo, da sem delal z neverjetno talentiranimi mladimi glasbeniki. Z Igorjem Lumpertom, Gašperjem Bertoncljem in Nikolo Matošićem smo imeli kvartet že v devetdesetih letih. Pozneje sva prišla skupaj z Juretom Puklom in zdaj spet sodelujem z zelo nadarjenimi in aktivnimi mladimi glasbeniki, kot sta Marko Črnčec in Tadej Kampl. Ko je Igor Lumpert odšel v New York, so se odprle še navezave s tamkajšnjimi jazzisti Jamirom Williamsom, Damionom Reidom in Mikom Savinom, ki so bili takrat mladi nadobudni glasbeniki, zdaj pa so velike zvezde. Eden najpomembnejših trenutkov je bil, ko sva z Lenartom Krečičem sodelovala z Reggiejem Workmanom v projektu Statements, kar je bila velika izkušnja na področju svobodne improvizirane glasbe. Workmana sem dolga leta poslušal in se učil iz njegove glasbe, ki jo je ustvarjal z velikani modernega jazza, kot so John Coltrane, Art Blakey in Wayne Shorter. Velika zasluga za to gre tudi Maji Milenović Workman, ki nas je povezala.
Ljudi, ki ste jih spoznali na svojem popotovanju po glasbenih svetovih, ste združili tudi v projektu Global Community.
Global Community je moje spogledovanje s tem, čemur pravijo world music – opredelitev, s katero se načeloma ne strinjam, saj je vsa glasba svetovna oziroma ljudska. Sam bom igral sarod, tablo, kitaro in oud, pridružili pa se mi bodo Sharat Chandra Srivastava z violino, Gyan Singh na tabli, Sekou Kouyate na kori, pa Nino Mureškič in Damir Mazrek na tolkalih ter Mihail Parušev na bobnih, ki bo dodal malo balkansko-makedonske dimenzije. Ne bomo preveč komplicirali, vsak bo dal kompoziciji svoje značilnosti, potem bomo gradili na začeti melodiji in vnašali barve vsak iz svojega sveta.
