Tiskane izdaje
Letošnji Glasbeni impulzi v atriju Mestnega muzeja Ljubljana so v znamenju cikla Ženska duša in obsegajo štiri koncerte. Na drugem se je predstavila skladateljica in pianistka Tina Mauko z glasbenim performansom Sveta ženska, ki govori o zgodovinskem liku Marije Magdalene, o drznosti in moči ženske ...
Tina Mauko je na klavirju s približno 55-minutno improvizacijo, na nekaterih mestih dopolnjeno ali celo »solistično« s posneto in po zvočnikih predvajano lastno glasbo, z izjemo vokalizacije posnetega neznanega romskega pevca, ustvarila svoje videnje očitno bolj komplicirane in večplastne svetopisemske ženske, najbolj znane kot grešnice, ki je Kristusu umila noge. Kristus ji je odpustil in jo pred kamenjanjem zaščitil z besedami: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo!«
Tu se je zdelo, kot da je Kristusa naša skladateljica v celoti obšla in navezala katarzični in s tem darovanjski (v sklepnem ležanju na zaprtem klavirju) odnos samo do božjega, večnega, absolutnega. Njen zgodbeni koncept je bil sicer izdelan do podrobnosti, vprašanje pa je, koliko se vse te njene zgodbene finese v sami avtorski in sproti nastajajoči klavirski igri občuti; koliko ima poslušalec možnosti za »pravilno« branje njene zgodbe.
Morda so bolj kot podrobnosti (npr. pok ob prihodu hudiča, še prej prihod svete ženske, božje poslanke in spoznanje svoje čarobne moči) značilna celovita zvočna valovanja; nastajanje nekašne zasanjane nirvane. Petje Roma naj bi pomenilo ali predstavljalo posredniško pošiljanje glasbe v božanstvo, zvok orgel simbol božje moči ...
Maukova ima glasbeno domišljijo in navdih, zna se vživeti v svoj svet. Nekaj je bilo tako imenovanih gledaliških momentov, zlasti ko je zlezla pod klavir v pozo nekašne molitve na kolenih in, kot rečeno, ležala vznak na klavirju z razširjenimi rokami. Delno bi k tej »gledališkosti« lahko prišteli še črno čipkasto obleko kot kostum in beneško masko, ki ji je med igranjem delno prekrivala obraz.
Priča smo bili novemu glasbenemu performansu, ki nastaja iz lastnega navdiha in razumevanja nekaterih likov (kot prej Snežna kraljica, napovedani Urška in Povodni mož). Ker not za njeno improvizacijo kajpada ni in njena predstava ne more biti povsem ponovljena in ne identična, je edina možna ohranitev snemanje; tu pa imamo spet dve možnosti; avdio ali video, in tu spet s statično ali gibljivo kamero, v studiu oziroma izbranem ambientu ali v živo.
Vse možnosti prav gotovo še niso izčrpane, vse je še v fazi testiranja, nastajanja njenega lastnega žanra, za katerega ji ni treba hoditi na »tuje zelnike«. Zdi se, da jo bolj zanima lastna duša, lastna refleksija in ne nazadnje − njena identiteta je hkrati avtobiografija.
