In memoriam: Slavko Avsenik (1929–2015)

Njegova glasba je tako preprosta in hkrati veličastna, da jo lahko razume vsakdo, ki ima vsaj še kanček duše.

Objavljeno
06. julij 2015 23.10
SLAVKO AVSENIK, 17.10.2013, FOTO: DEJAN JAVORNIK
Ivan Sivec
Ivan Sivec
Pesem je za mnoge zlata nit življenja. Spremlja nas od rojstva do groba. V naših srcih odmeva kot davni glas očetnjave, kot mila mamina pesem, kot prešerno veselje otrok …

Slavku Avseniku je bila pesem položena v zibko. Pri Jožovcu so imeli kmetijo in gostilno. Gostilno vse od leta 1844 naprej. V njej so se zbirali tudi pevci in godci, veseljaki vseh vrst. Čeprav sta brata Slavko in Vilko že v mladosti pri domačem organistu izkazala izjemno glasbeno nadarjenost, so Slavka namenili za kmetijo.

A kmet ni nikoli postal. Raje je prepeval na vasi, igral podoknice s harmoniko, na klavirju zabaval športne kolege v Planici, kjer je poskušal postati smučarski as.

Slutnja po glasbeni uveljavitvi ga je za Vilkom pripeljala v Ljubljano, kjer je kot navaden delavec delal v tekstilni tovarni Tonosa. Že doma so nastajale prve izvirne viže, že v Ljubljani je zložil prve svoje skladbe, ob statvah pa se mu je odprlo nebo. Nastala je skladba Na Golici. Po prvih solističnh nastopih na Radiu Ljubljana sta z Vilkom osnovala trio, zatem znameniti Gorenjski kvartet, iz tega je zrasel kvintet. Kvintet bratov Avsenik.

Z izjemnimi ljudskimi pevci so Avseniki s pomočjo oddaje Četrkov večer domačih pesmi in napevov ponesli v svet tudi barvit šopek svojih izvirnih skladb. Povabili so jih na Radio Celovec. Ob Vrbskem jezeru jih je na dopustu slišal Bavarec Fred Rauch in Avsenikovo pesem ponesel v svojo domovino. Tako je Slavkova in Vilkova glasba dobila krila. Slavko na lepem ni bil več navaden ljudski godec, temveč pravi glasbenik, umetnik evropskega slovesa. Ko so Slavkovo in Vilkovo pesem potrdili tujci, je doma nastalo še večje navdušenje.

Koncerti po vsem alpskem območju so bili razprodani po več mesecev vnaprej. Vse plošče in kasete so postale zlate, celo diamantne. Skupaj se je nabralo 32 milijonov nosilcev zvoka. Tisoč izvirnih skladb. Na Golici je najbolj poslušana evropska skladba. V tujini so Avseniki dobili najvišja kulturna priznanja. Le doma se bratoma Avsenik še nismo zmogli oddolžiti s Prešernovo nagrado. Pa čeprav je prav z njimi v svetu nastala nova zvrst popularne glasbe, čeprav je Slavkovo in Vilkovo pesem sprejelo na milijone poslušalcev, čeprav jih je pri nas poskušalo posnemati okoli 600 glasbenih skupin, v svetu pa kar 10.000. Predlani je bil pojem Avsenikova glasba zapisan tudi v evropski register duhovne dediščine.

Vedno pa je bil v ospredju Slavko Avsenik. Slavko kot prvi avtor skladb, Slavko kot izjemen harmonikar, Slavko kot preprost in odprt človek. Ob tem je zmeraj rad poudaril, da sam nima veliko zaslug za to. Taka je bila pač božja volja. In da je glavno to, da so ga sprejeli ljudje. Zato lahko rečemo, da je postal pravi ljudski kralj. Kralj glasbe, ki so kot edinega potrdili Slovenci z vseh strani. Kralj ljudskih src.

Za njim ostaja velikanska duhovna dediščina. Dediščina, ki je že desetletja eden največjih razpoznavnih znakov Slovenije v svetu. Dediščina, v kateri se bodo napajali še naprej številni mali in veliki orkestri. Dediščina, ki bo mladim kazala, kakšna je prava, slovenska glasbena pot. Slavko je namreč skupaj s svojimi izjemnimi sodelavci vedno pazil na visoko avtorsko in izvajalsko raven. Njegove pesmi so nastajale iz čiste ljubezni. Ustvarjal je od mladosti do zadnjega diha. Ob tem mu je stalo v oporo veliko najbližjih, predvsem pa njegova dobra žena Brigita, trije nadarjeni sinovi Slavko, Grega in Martin, virtuozni vnuk Saša.

Mnogi so ga poskušali posnemati, a ga ni nihče dosegel. Mnogi so ga poskušali preseči, a je vsem spodletelo. Sam je ob vseh takih poskusih samo dejal, da se pač vsak trudi po svoje. Glavno pri tem pa je, da posebne množične duhovne kulture, imenovane narodnozabavna glasba, brez Avsenikov ne bi bilo. Vsi drugi ljudski godci bi še naprej muzicirali samo v lokalnem okolju. Slavkova notranja moč je bila tako neizmerna, da je odprla vrata tudi mnogim drugim, da je podarila vsemu svetu novo zvrst glasbe, da je dala milijonom novo glasbeno upanje.

Glasba je za marsikoga zlata nit življenja. Za Slavka Avsenika je bila diamantna. Ob njegovem odhodu pa se sploh ni pretrgala, temveč je samo prešla v drugačno obliko. Avsenikova glasba bo živela še stoletja. Nihče nam ni tako zaznamoval naših poti kot prav on. Živeli smo in še naprej bomo v Avsenikovem času in prostoru. Njegova glasba je tako preprosta in hkrati veličastna, da jo lahko razume vsakdo, ki ima vsaj še kanček duše.