Inventura 2016: Najboljši koncert leta

Objavljeno
30. december 2016 15.21
T. J.
T. J.
Borut Smrekar, glasbeni kritik, pomočnik direktorice SLG Celje

Martha Argerich

Mladi glasbeniki v orkestru Manchester Camerata, ki ga je vodil dirigent Gábor Takács-Nagy, predvsem godalci, so očarali z neverjetno usklajeno, a gibko, pretanjeno in občutljivo igro. Njihovo medsebojno muzikalno sporazumevanje je bilo na izjemni ravni. Nesporen vrhunec večera pa je bil nastop Marthe ­Argerich. O njenih interpretacijah je bilo napisanega že toliko, da nima smisla ponavljati. Za spremljevalca našega koncertnega življenja zadostuje podatek, da je z »nezvezdniškim« pristopom k interpretaciji za širše občinstvo ne posebno priljubljenega Be­ethovnovega prvega klavirskega koncerta spravila občinstvo na noge zgolj z močjo glasbe. Seveda ji je bil dirigent Gábor Takács-Nagy v veliko oporo pri vsebinsko plodnem dialogu z orkestrom. Skratka, bili smo priča muziciranju višjega reda.


Igor Vidmar, glasbeni aktivist

Repetitor

Koncert dveh zasedb, beograjskega Repetitorja in Nikki Louder, v Kinu Šiška me je navdušil z izjemno energijo in konceptualno postpunkovsko preciznostjo, Nikki Louder tudi z impresivno »punk jazzovsko« instrumentalno veščino. Adut Repetitorja pa je prejkoslej intenzivni minimalizem bazičnega rockovskega tria in magični realizem besedil. V množici dobrih domačih klubskih nastopov bi izbral vsaj dva: udaren, z izjemno željo odigran in uigran nastop »slovenskih Stranglersov« Grupe 92 v ormoškem Unterhundu. To je bil njihov prvi po več kot tridesetih letih v izvirni sestavi. Še en dokaz vitalnosti alter glasbe osemdesetih. Drugi je bil eksplozivno histrionski, zvočno razgiban, neklišejsko punkovski nastop ene najboljših in redkih preživelih alter zasedb devetdesetih, tolminskega Rodoljubca v metelkovski­ Gromki.


Pavel Mihelčič, skladatelj, kritik, pedagog

Dresdenska filharmonija

Izpostavim naj en koncert, dogodek, ki ga priznam kot vrhunskega: Dresdenska filharmonija, dirigent Michael Sanderling, in kot zvezda, ki bo kaj kmalu zasijala na svetovnem odru, violinistka Julia Fischer. Dresdensko filharmonijo poznam že dobrih trideset let. Pred tremi desetletji sem jo spoznal od blizu - kot skladatelj; v treh desetletjih je naredila silovit napredek. Orkester je zdaj v svetovnem krogu. Šostakovičeva Peta simfonija se mi je zarezala globoko v spomin. Julia Fischer pa je neverjetno zrela mlada umetnica, ki je Hačaturjanovo glasbo podoživela z energijo, znanjem in ustvarjalnim poletom. Je to dovolj za doživetje izjemnosti?


Jure Longyka, glasbeni urednik

Asaf Avidan

Ko je v Kinu Šiška odprl usta, smo onemeli. On pa je počasi, zbrano, energično in artikulirano pred nami odvil enega najbolj subtilnih koncertov leta. Performer, ki zna biti preprost, ko je treba biti preprost; ko pa govori o kompleksnosti človekovih globin, ni kompromisa, takrat preostane le skrajna pretanjenost. In ranljivost. V obeh je mojster. Od domačih nastopov me je prevzela Nika Vistoropski v Klubu Cankarjevega doma, saj je to bil eden najbolj nenavadnih slovenskih koncertov. Nika ne prihaja iz glasbenega sveta in to jo v glasbenem svetu dela noro unikatno. Njeno pesniško-glasbeno početje je drzno, inteligentno in brez dlake na jeziku. Zelo kul.


Eva Beus, pevka skupine Tabu

Asaf Avidan

Najvplivnejši koncert zame je bil koncert Asafa Avidana v Kinu Šiška, ker ni prinesel na oder šova, ampak sebe kot preprostega človeka,­ in je delil z nami resnične zgodbe svojega življenja prek glasbe. Domači izvajalci, ki me vsakič znova navdušijo, zazibajo, sprostijo in umirijo z glasbo, so Moonlight Sky.


Pavel Mihelčič, skladatelj, kritik, pedagog

Dresdenska filharmonija

Izpostavim naj en koncert, dogodek, ki ga priznam kot vrhunskega: Dresdenska filharmonija, dirigent Michael Sanderling, in kot zvezda, ki bo kaj kmalu zasijala na svetovnem odru, violinistka Julia Fischer. Dresdensko filharmonijo poznam že dobrih trideset let. Pred tremi desetletji sem jo spoznal od blizu - kot skladatelj; v treh desetletjih je naredila silovit napredek. Orkester je zdaj v svetovnem krogu. Šostakovičeva Peta simfonija se mi je zarezala globoko v spomin. Julia Fischer pa je neverjetno zrela mlada umetnica, ki je Hačaturjanovo glasbo podoživela z energijo, znanjem in ustvarjalnim poletom. Je to dovolj za doživetje izjemnosti?