Tiskane izdaje
Glasbenim poznavalcem je po skoraj 120 letih od nastanka prvič dostopna izvirna klavirska zasnova popularne Serenade slovenskega skladatelja Benjamina Ipavca. Prvo predstavitev dela so poslušalci doživeli v nedeljo v Šentjurju pri Celju na prvem koncertu letošnjih Ipavčevih spominskih dnevov.
Serenada za godalni orkester je skladateljevo največkrat izvedeno instrumentalno delo. Muzikološki inštitut ZRC SAZU je leta 2010 objavil znanstveno-kritično izdajo Serenada za orkester na lok Benjamina Ipavca, letos pa je Založba Bogataj v okviru zbirke Musique, v kateri izdajajo glasbene tiske, poskrbela za natis še izvirne različice te skladbe.
Najprej je bila zasnovana kot skladba za klavir štiriročno. Nedavna najdba drobcenega notnega zvezka v glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani pa je odkrila presenečenje. Pod naslovom Sonatina in Menuet za klavir štiriročno se je skrivala prvotna različica uvodnih stavkov kasnejše orkestracije priljubljene Serenade za godala.
»Gre vsekakor za biser naše klavirske romantike, ki se uvršča v evropsko usmeritev nacionalnih glasbenih gibanj konec 19. stoletja. V skladbi vseskozi lahko začutimo prisotnost slovenskega ljudskega melosa,« je ob tem dejal redni profesor Akademije za glasbo v Ljubljani Igor Dekleva, ki je opravil redakcijo nove glasbene izdaje.
Benjamin Ipavec je ustvaril pomembna glasbena dela in velja za osrednjo skladateljsko osebnost ob koncu 19. stoletja na Slovenskem. Napisal je štiri obsežne kantate, prvo slovensko opereto Tičnik, vrsto domoljubnih pesmi za zbore, pisal pa je tudi pesmi za mladino in tudi plesno glasbo. V poznih letih se je posvetil samospevu in si prislužil vzdevek slovenski Schubert.
